Ta e-poštni naslov je zaščiten proti smetenju. Za ogled potrebujete Javascript, da si jo ogledate.
+ 386 41 335 125
Log in

Članki

Postavljanje mej ne pomeni ne imeti rad otroka

Postavljanje mej ne pomeni ne imeti rad otroka

Z Mojco Brezavšček, psihoterapevtko, magistro psiholoških znanosti in terapevtko medicinske hipnoze, smo se med drugim pogovarjali o pripravi otrok na začetek šolskega dela, o sodelovanju trikotnika šola-starši-otroci, o strahu otrok pred šolskim stresom in kako ta vpliva na otrokovo psihosomatsko stanje./Več

Mojca Brezavšček je psihoterapevtka, univerzitetna diplomirana psihologinja, magistrica psiholoških znanosti, terapevtka medicinske hipnoze ter Certificirana Europsy psihologinja za področji zdravstveno klinične psihologije in psihologije dela. Opravila je študij Realitetne terapije na Inštitutu za realitetno terapijo dr. Williama Glasserja, Transakcijske analize pri dr. Zoranu Milivojeviću ter Medicinske hipnoze in hipnoterapije pri prof.dr. Marjanu Pajntarju. Deluje v lastni psihoterapevtski praksi Brezavšček psihologija, njeno bogato bero strokovnih izkušenj pa dopolnjuje več tisoč terapevtskih ur dela z ljudmi pri Slovenskemu Inštitutu za psihoterapijo, Centru za osebnostno rast in psihoterapijo (CORP), ŠENT-u, v okviru psihosocialne pomoči pri Zvezi prijateljev Mladine. Pri svojem delu se vse pogosteje srečuje z otroci in mladostniki z različnimi težavami in simptomatiko.

 

Začelo se je novo šolsko leto in otroci se na vstop v šolo odzivajo zelo različno, vsi pa rabijo nekaj časa, da se navadijo na nov način dela in nov red, precej drugačna od vrtčevskega. Učitelji in učiteljice si prizadevajo za prijetnejši prehod, zato ne začnejo takoj pravega šolskega dela. Kako pa lahko starši pripravijo otroka na nove psihične in fizične obremenitve?

Priprava na šolo seveda ni stvar zadnjih tednov pred prvim septembrom in je veliko več kot izbira prave torbice in zavijanje zvezkov. Otroka pripravljamo na šolo že prej, s tem, ko mu kažemo, da je vreden, pomemben, da si lahko zaupa, a ga hkrati ne obravnavamo, kot da je center sveta. Ko ga učimo, da zmore počakati na nagrado in izpolnitev svojih želja, da zmore vztrajati pri njemu morda neprijetnih in nezanimivih aktivnostih, da se usklajuje z drugimi otroki..... S tem otroka najbolje opremimo za dobro počutje in uspešno delo v šoli. Seveda so pomembna tudi sporočila, ki mu jih dajemo. Če mu šolo predstavljamo kot nekaj težkega in »zdaj boš pa že videl«, bosta otrokov strah in odpor do šole večja.

 

Starši morajo biti otroku zgled, tudi glede discipline in doslednosti, otroku morajo znati postaviti meje, kar ne uspe vsem. Se bojijo, da jih otroci ne bodo imeli radi, če jim bodo postavljali meje?

Otroci potrebujejo ljubezen in omejitve. Z ljubečim odnosom otroku kažemo, da je vreden, da nam je pomemben in da lahko v varnem okolju raziskuje svet in sebe. S postavljanjem mej pa vnašamo v otrokovo življenje strukturo in red. Otroci se varno počutijo v predvidljivem okolju, kar dosežemo s postavljanjem meja in pravil. Postavljanje mej ne pomeni otroka ne imeti rad. Zmotno je prepričanje, da je ljubeč odnos tisti, ki dovoljuje vse. Nasprotno, tak starševski odnos je za razvoj otroka celo zelo škodljiv. Biti dober starš ne pometi pometati poti pred otrokom, da bo brez kucljev in ovir. Biti dober starš pomeni ljubeče stati otroku ob strani in ga učiti konstruktivnega soočanja in preskakovanja ovir, ko naleti nanje. S tem bomo otroka veliko bolje opremili za zdravo, uspešno in zadovoljno odraslost, kot bi ga, če mu skušamo za vsako ceno zagotoviti srečno otroštvo brez neprijetnih občutkov. Pomanjkanje mej, ki se izraža tako, da je vse dovoljeno, lahko v otroku poraja tudi vprašanje »Ali je staršem mar zame?« Otroci, predvsem najstniki, lahko zato segajo vse dlje, da bi končno dosegli mejo, ob kateri se bo starš zbudil in s postavljanjem meje pokazal, da mu je mar zanj. Nemalokrat tako iskanje mej vodi do drog in drugih škodljivih vedenj.

 

Tudi starši ne razumejo vedno svojih otrok in ne vedo, kako se počutijo in kaj čutijo. Pogosto svojih strahov nočejo izraziti z besedami.

Ne da nočejo, otroci svojih strahov pogosto ne znajo izraziti. Predvsem mlajši strah doživljajo zelo fizično in se pritožujejo nad tem, da jih boli trebušček, glava ali da jim je slabo. Teh telesnih občutkov ne znajo povezati s tem, da jih je strah, na primer novega okolja, novih sošolcev ali šolskih zahtev. Starši morajo biti na to pozorni in prepoznati možno povezavo med pritoževanjem otroka nad neugodjem v telesu in strahom ali anksioznostjo. Otrok lahko doživlja strah in neprijetne občutke iz različnih razlogov. Napako delamo, če kar na pamet predpostavljamo, kaj je tisto, kar otroka muči.

 

Kako prepoznamo prikrito otrokovo stisko ob vstopu v šolo?

V določeni situaciji, na primer ob vstopu otroka v šolo, lahko z večjo verjetnostjo predvidimo vsebino otrokove skrbi, a je kljub temu priporočljivo, da se z otrokom pogovorimo in poskušamo ugotoviti, kaj je v resnici »njegov« strah. Velikokrat bomo presenečeni nad otrokovimi odgovori in začudeni nad tem, kaj se plete v njegovi glavi. V pogovoru, predvsem pri mlajših otrocih, bomo morali biti iznajdljivi, da se dokopljemo do pravih razlogov. Pomagati mu moramo, lahko skozi igro, lahko s tem, ko mu ponudimo kakšen svoj, pa čeprav izmišljen primer.

 

Česa v šoli pa jih je tako strah?

Mlajše otroke lahko vznemirja ločitev od staršev, lahko občutijo visoka pričakovanja in se bojijo, da jih ne bodo zmogli izpolniti, lahko jih je strah novosti in sprememb. Strahovi starejših otrok so običajno drugačni, večji je vpliv vrstnikov in s tem pomembnost tega, da se čutijo v svojem socialnem okolju sprejeti. Predvsem najstniki na tem področju nemalokrat doživljajo hude stiske.

 

Je v takšnih primerih najbolje poiskati pomoč psihoterapevta ali psihologa?

Če težave ne minejo oziroma imamo občutek, da se še poglabljajo in se otrok vrti v svoji stiski je vsekakor smiselno poiskati pomoč strokovnjaka. Včasih so strahovi povsem nelogični in jih težko razumemo. Spomnim se primera dvanajstletnika, ki je doživljal panični strah, da je neumen in da ne bo zmogel šolskih obveznosti, čeprav je bil odličen in v svojem razredu daleč najboljši. Ali pa sedemletnika, ki mu je šlo pri matematiki odlično, sam zase pa je menil, da je neuspešen. V pogovoru se je pokazalo, da se je včasih pri računanju zmotil. Pojasnilu, da smo vsi zmotljivi, tudi učitelji in najboljši matematiki, najprej ni verjel, saj se »učitelj nikoli ne zmoti«, počasi pa je spremenil svoje prepričanje in se začel bolj realno zavedati svojih sposobnosti.

 

Mnogi zaradi težav v šoli pogosteje »zbolijo« in se vse težje vračajo v šolske klopi.

Tako pri odraslih kot pri otrocih se lahko anksioznost kaže skozi pogosta obolevanja. Bolezen je legitimen razlog, da izostanemo iz šole, kar lahko otrok nezavedno izkorišča. V takem primeru otroka spodbujamo in ga učimo, kako se s svojimi stiskami in strahovi sooča bolj konstruktivno, kot je umik, ki ga omogoča bolezen. Z izogibanjem si odreka možnost pridobivanja pozitivnih izkušenj in ohranja negativna prepričanja, ki jih ne preverja v praksi, zato ostanejo nedotaknjena. Bodimo razumevajoči, vztrajni in potrpežljivi, ko otroku pomagamo pri učenju bolj učinkovitih vedenj in pridobivanju pozitivnih izkušenj, saj se le tako lahko nauči, da njegove negativne misli in skrbi ne držijo.

 

Zakaj pa je starše strah šole?

Veliko je razlogov, lahko tudi njihova lastna šolska izkušnja, pogosto pa prevelika skrb za otroka in strah, kako se bo v šoli znašel. Če sprejmemo, da je soočanje z neprijetnostmi, neuspehom, včasih tudi krivicami in s tem povezanimi neprijetnimi občutki nujni in normalni del odraščanja, skozi katerega se otrok uči in pridobiva izkušnje, ki mu bodo pomagale v odraslosti, se s temi strahovi lažje soočimo. Ne gre za to, kako otroka zavarovati pred neprijetnimi izkušnjami in občutki, temveč za to, kako mu pomagati, da se bo takrat, ko nastopijo, z njimi konstruktivno soočil in se na ta način okrepil.

 

Kako naj starši vzpostavijo dobro komunikacijo z učitelji?

Osnova mora biti medsebojno spoštovanje in zaupanje. V času šolanja otroka se bo velikokrat zgodilo, da se z oceno ali z ravnanjem učitelja ne bomo strinjali. A izhajajmo iz zaupanja, da ima učitelj razloge za svoje ravnanje v določeni situaciji, ki jih mi ne poznamo in jih lahko preverimo na govorilnih urah in roditeljskih sestankih. Ne tecimo v šolo vsakokrat, ko se z njegovim ravnanjem ne strinjamo. Če rušimo učiteljevo avtoriteto, s tem najbolj škodimo prav otroku.

 

Program slovenskih šol v marsičem temelji na domačem delu otrok. Kako pomembna je vloga staršev pri napredku otroka v šoli? 

Pomembno je, da se starši zavedajo, da je šola otrokova in ne njihova odgovornost, ravno tako šolske obveznosti. Starši otroku pomagajo pri učenju samostojnosti in prevzemanja odgovornosti. Predvsem na začetku je prav, da ga pozorneje spremljajo in mu pomagajo najti načine, kako se bo na primer spomnil, kdaj je potrebno v šolo prinesti športno opremo ali izpolniti druge obveznosti. Najslabše pa je, če starši otroka razvadijo, da razmišljajo namesto njega in ga stalno opominjajo in preverjajo, če je izpolnil svoje obveznosti. Otrok se hitro navadi, da mu ni treba razmišljati, če to namesto njega počne nekdo drug. Zato ga moramo naučiti, da je za izpolnjevanje svojih obveznosti odgovoren sam. Včasih to pomeni tudi soočanje z neprijetnimi posledicami, kot je na primer, da zaradi pozabljene športne opreme nesrečen presedi priljubljen trening ali da je grajan, ker se ni naučil pesmice. Kljub svoji neprijetnosti so to dragocene izkušnje, iz katerih se otrok uči. Čeprav se težko zadržimo, da ne vskočimo in otroka obvarujemo neprijetnih posledic, ga ne prikrajšajmo za te izkušnje. Le tako se bo naučil prevzemanja odgovornosti za posledice svojih izbir, kar je neprecenljiva popotnica v odraslost.

 

Novinarka: Kaja Cencelj Komar

Objavljeno v reviji Medicina in ljudje, September 2017

 

 

Počitniški odklop

Počitniški odklop

Otoček nekje sredi Jadrana. Lahno se zibljem v mreži pod zeleno oljko, pogled nese daleč, na prostranstvo neskončne modrine, ki jo prekinjajo le silhuete kornatskih otokov daleč na obzorju. Toplo sonce prijetno greje, morski vetrič nežno boža... Zvok valov, ki nežno udarjajo ob obalo, ponuja pobeg misli ... tja nekam, kjer sem samo jaz in niti ene skrbi na celem svetu... Pa kaj še!/Več

Sredi neskončne morske idile se v misli prikrade službena situacija, ki sem jo reševala, preden sem se odpravila na počitnice in mi ukrade mir in idilo. Moje telo se je prijetno pozibavalo, moja glava se je vrnila v službo. In v njej ostala. S sabo je odvlekla tudi telo, ki ni zmoglo več brezskrbnega pozibavanja, ampak se je vanj zavlekel nemir, ki je zahteval akcijo ... Poznano?

V teh dneh z vseh koncev slišimo koristne predpočitniške nasvete: »Odklopite se. Naj vas služba ne spremlja na dopust. Ne preverjajte elektronske pošte ...« Zakaj nam kljub dobrim nasvetom in iskreni želji to tako redko uspe? Je odgovor morda v nas in ne zgolj v zahtevnem šefu, ki noče razumeti, da smo na dopustu? Smo zahteven šef, ki ne dovoli odklopa, sami sebi morda mi? Okoliščine, v katerih delamo in zahteve nadrejenih so velikokrat zares neprijazne do dopustujočih, priznajmo pa, da smo sami do sebe velikokrat zahtevnejši od njih. Zakaj?

Veliko nas je, ki smo s procesom »dobre vzgoje« postali ujetniki lastnih prepričanj in pričakovanj. Predvsem do sebe. Da smo zanesljivi, odgovorni, vedno popolni, da izpolnjujemo pričakovanja nadrejenih in družbe. Takrat smo v redu, zadovoljni sami s sabo. Tudi za ceno izčrpanosti in priganjanja samih sebe čez rob svojih zmogljivosti. Tudi za ceno grobega prekinjanja zaslužene dopustniške idile z vsiljivimi mislimi na jutri ali včeraj v službi. Vsak odklon od prej naštetih vedenj najprej kaznuje naš notranji jaz: z občutki zaskrbljenosti, krivde, sramu ali tesnobe. Ta notranji glas nam lahko zgolj tiho prigovarja, lahko pa nekje v nas prav zoprno kriči, da nismo v redu, ko počivamo, da smo neodgovorni, če se čisto odklopimo in da nas bo pričakalo nekaj nepričakovano zoprnega, če bomo zgolj brezskrbno uživali na dopustu in niti enkrat pokukali na službeno elektronsko pošto. Temu zahtevnemu notranjemu jazu ne moremo uiti ne na vrhu Akropole, ne na peščenih plažah, niti med pozibavanjem na od boga pozabljenem otočku sredi morja. Odkupimo se mu lahko zgolj z vestnostjo, pridnostjo in priklapljanjem na delo. V taki ali drugačni obliki. Če ni elektrike, lahko tudi zgolj v glavi.

Kaj nas torej vodi, da si kljub zdravim priporočilom med dopustom ne morem privoščiti tako želenega odklopa? Nas morda vodi strah, da nekaj zamujamo, da bomo brez infomacij manj močni in da bomo, če se za nekaj tednov zares odklopimo, postali pogrešljivi in zamenljivi, v lastnih očeh pa neodgovorni in nezanesljivi?

Kaj pa otroci?

Kakšna sporočilo dajemo s takim vedenjem in odnosom do počitka svojim otrokom? »Odklopil bi, če bi lahko ...«, pravimo. To zmožnost bi radi nekoč privoščili tudi svojim otrokom. A kaj jih učimo ob tem, ko opazujejo našo borbo s počitkom? Kakšno sporočilo jim dajemo s tem, ko jih morda tudi med počitnicami spodbujamo, naj vadijo računanje, ponavljajo angleščino ali berejo njim nezanimive, a poučne stvari? S tem jih učimo, da je 'koristno' izrabljanje prostega časa vrednota in, posredno, da je odklop nekaj, kar se ne spodobi in do česar nimajo pravice. Otrok to ponotranji in utopija je pričakovati, da se bo čez nekaj let ta otrok, sedaj odrasel, sposoben odklopiti od obveznosti in si v prostem času nabrati moči. Zato pustimo otrokom, da imajo počitnice. Da se odklopijo od šolskih obveznosti in raziskujejo obilje svojih potencialov. Ne krčimo jim obzorja s tem, da pod težo nenehnih navodil in obveznosti izgubljajo sebe, stik s svojimi željami in potrebami. Prav je, da od otrok med šolskim letom pričakujemo izpolnjevanje šolskih in drugih obveznosti, prav pa je tudi, da jih učimo, da obstaja čas za odklop in da je prav in dovoljeno, da ga tudi oni polno izkoristijo.

Prav zato se bom letos posebej potrudila, da bom svojo glavo in telo obdržala v viseči mreži, zibajoča se v objemu sonca in s pogledom na neskončno modrino v mislih tavala neznano kje. S svojim zahtevnim notranjim šefom se bom resno pogovorila in mu zagotovila, da je vse v redu. Da ostajam odgovorna in zanesljiva »jaz«, četudi si privoščim popolni počitniški odklop.

(Objavljeno v reviji Medicina in ljudje, junij 2017)

Dan zame

Dan zame

Deseti oktober je svetovni dan duševnega zdravja. Mediji in strokovnjaki vsevprek svetujejo, kako ga ohranjati ter kako ga ponovno pridobiti, če imamo morda občutek, da smo ga v stresnih izkušnjah vsakdanjika spotoma izgubili./Več

Že dolgo vemo, da nam pri ohranjanju duševnega ravnovesja pomaga izogibanje stresu, razvijanje občutka lastne vrednosti, sposobnost zdravega postavljanja mej, dobri odnosi, zadovoljujoče partnerstvo....pa še redno gibanje in zdrava prehrana nekje vmes.

Vse lepo in prav. A kako naj poskrbim za zdravo postavljanje mej, če imam občutek, da me nihče ne sliši, za stres, če se moje delovne naloge dnevno kopičijo in roki krajšajo, za stabilno partnerstvo, če zanj sploh nimam časa, za dobre odnose na delovnem mestu, če si sodelavcev ne izbiram, jih doživljam kot tekmece in mi za druženje z njimi kronično zmanjkuje časa...

V resnici ne vem. Vem pa, da se vse začne in konča pri nas samih.

Seveda se vsi strinjamo, da bi bil svet lepši in naša življenja lažja, če bi se zmanjšalo število obveznosti, bile službe bolj zanesljive, šefi prijaznejši in če bi imeli več časa zase.

Realnost pa je, da se to zelo verjetno ne bo zgodilo. Smo potemtakem obsojeni na mrko življenje, stisnjeno ob rob vseh obveznosti? NIKAKOR NE! Kljub temu, da na zunanje okoliščine in na druge nimamo velikega vpliva, smo edini, ki imamo ves vpliv na to, kako se s temi okoliščinami spopadamo sami.

Psihično odporne osebe so bolje opremljene z 'orodji' s katerimi se soočajo s težavnimi situacijami in ohranjajo pozitiven pogled. Ostajajo osredotočene, fleksibilne in kreativne tako v slabih kot v dobrih časih. Medtem ko so nekateri te spretnosti razvili tekom odraščanja, se jih lahko ostali naučimo kadarkoli kasneje v življenju.

Kako? Je sploh možno postati srečnejša oseba? In če ja, katera pot je najboljša?

S tem so se ukvarjali raziskovalci s področja pozitivne psihologije in rezultati so spodbudni. Izkazalo se je, da lahko resnično povečamo svoje zadovoljstvo v življenju, ne da bi bilo za to potrebno zadeti na loteriji ali drastično spremeniti življenjske okoliščine. Spremeniti moramo le svojo zaznavo in odnos do stvari. To, lahko na srečo storimo vsi.

1. Spodbujajmo možgane k pozitivnemu

Naši možgani so naučeni, da bolje opazijo in si zapomnijo stvari, ki so negativne. To je preživetveni mehanizem, ki je našim prednikom v jamah pomagal, da so preživeli v svetu resničnih fizičnih nevarnosti. Danes živimo v relativno varnem svetu, zato ta biološka predispozicija fokusiranja na negativno nima več prave funkcije in povečuje stres in nesrečnost.

Naše možgane naučimo osredotočanja na pozitivno. To ne pomeni, da se venomer smehljamo. Ni potrebno, da ignoriramo realnost in se delamo, da so stvari odlične tudi takrat, ko niso. A ravno tako kot premlevanje negativnih stvari veča stres in slabo voljo (ter igra pomembno vlogo pri nastanku depresije in anksioznosti), tudi naša odločenost, da opazimo, cenimo in pričakujemo dobre stvari, generira dobro počutje. Zato, naučimo se opaziti in ceniti vse tisto, kar imamo. Raziskave kažejo, da zavedanje tega, kar je dobrega v našem življenju, krepi pozitivna čustva, izboljšuje odnose in jača imunski sistem. Zato, ozrimo se naokoli, vzemimo si čas za razmislek ter opazimo, kaj je v našem življenju lepega in pozitivnega, za kaj smo lahko hvaležni in komu vse se lahko zahvalimo. Morda sebi. Pomislimo na to, kaj se nam je na primer lepega in dobrega zgodilo danes. Morda le to, da nas je v jutranji gneči nekdo prijazno spustil v koloni. Osredotočanje na dobre stvari bo izboljšalo našo izkušnjo dneva in s tem naše počutje.

2. Gojimo dobre odnose z drugimi in uživajmo v njih

Raziskave potrjujejo, da so dobri odnosi eden največjih virov zadovoljstva v življenju. Srečnejša kot je oseba, večja je verjetnost, da ima širok krog prijateljev in družinskih članov, ki jo podpirajo. Zato je gojenje dobrih odnosov ena najboljših čustvenih investicij, ki jih lahko naredimo. Če vlagamo trud v gradnjo dobrih odnosov z drugimi, bomo kmalu nagrajeni s pozitivnimi občutji. Kako?

Resnično se potrudimo, da ostanemo povezani z drugimi. V današnji ujetosti v obveznosti in odgovornosti se nam hitro zgodi, da zanemarimo odnose. Izkaže se, da je to ena največjih izgub v življenju. Ne dovolimo si, da se zgodi nam. Vzemimo si čas za telefonski klic, mail ali obisk. Na dolgi rok bomo zaradi tega srečnejši.

Čas, ki ga preživimo skupaj, naj bo kvaliteten. Pogovor je veliko boljši kot skupno posedanje pred tv.

Družimo se z zadovoljnimi ljudmi. Raziskave kažejo, da je sreča nalezljiva (tudi žalost, a na srečo veliko manj).

Uživajmo v uspehu drugih. Ena od stvari, ki resnično ločijo zdrave in zadovoljujoče odnose od drugih, je v tem, kako se odzivamo na uspeh drugih. Ali pokažemo iskreno navdušenje in zanimanje, ko naš sodelavec, prijatelj ali družinski član doživlja nekaj lepega? Ali pa ignoriramo, kritiziramo in zmanjšujemo pomen dosežka, občutimo zavist in ogroženost. Vzkliknemo le »O, super« in gremo naprej? Sreča je nalezljiva, zato s tem, ko z drugim delimo njegovo veselo izkušnjo, to zadovoljstvo postaja tudi naše.

3. Sprejmimo se

Različni smo si. Veliko bolj zdravo je, da sprejmemo svojo unikatnost, kot da si želimo, da bi bili podobni drugim. Dobro počutje v svoji koži veča samozavest. Pomaga nam pri učenju novih spretnosti, sprejemanju odločitev in odnosih z drugimi. Dobra samopodoba nam pomaga spopadati se z življenjem takrat, ko postane težavno.

4. Živi v trenutku

Spomnimo se trenutkov, ko smo bili depresivni ali tesnobni. Velika verjetnost je, da smo takrat premlevali nekaj negativnega iz preteklosti ali skrbeli glede česa v prihodnosti. Nasprotno pa je, ko smo osredotočeni na sedanji trenutek, velika verjetnost, da se počutimo dobro, umirjeno in zadovoljno. Veliko večja verjetnost je tudi, da opazimo lepe stvari, ki se nam dogajajo, namesto, da jih spustimo, da neopažene spolzijo mimo. Kako torej pričnemo živeti v sedanjem trenutku in uživati v lepih stvareh, ki jih ponuja?

Močna tehnika, ki nam pri tem pomaga, je meditacija. Poenostavljeno, to je vaja za možgane. Redna vadba pomaga, da se zmanjšuje aktivnost tistih delov možgan, ki so povezani z negativnimi mislimi, tesnobnostjo in depresijo. Istočasno se poveča aktivnost tistih delov, ki so povezani z veseljem, zadovoljstvom in mirom.

Obstajajo pa tudi druge stvari, ki nam lahko pomagajo.

Drobni dnevni rituali uživanja. Vnesimo v svoj dan drobne rituale, ki nam pomagajo zavedati se lepega. To so lahko preproste stvari kot na primer vzeti si trenutek zase in svoje misli ob jutranji kavi, kratek sprehod po soncu med odmorom za malico, jutranji klepet s sodelavci. Ni pomembno, kaj so te drobne stvari, pomembno je, da v njih uživamo.

Zmanjšajmo multi-tasking. Zavedanje trenutka (in morda njegovih lepot) zahteva našo polno pozornost, ki je nemogoča, če počnemo več stvari hkrati. Če na primer med slastnim kosilom srfamo po internetu, v hrani gotovo ne bomo tako uživali kot bi lahko. Osredotočimo se na eno stvar naenkrat, če želimo polno užiti, kar se nam ponuja.

Ustavi se, da poduhaš rože. Je star rek, a dober nasvet. Bolj bomo izkoristili in užili, kar se nam lepega ponuja, če se bomo za hip ustavili in to polno začutili. Povečali bomo zadovoljstvo in užitek, pa čeprav si vzamemo le nekaj sekund. Če to delimo z drugimi, še bolje.

Podoživimo srečne spomine. Ni se nam potrebno omejevati na sedanji trenutek. Spominjanje in podoživljanje lepih trenutkov iz preteklosti vodi k pozitivnim občutkom v sedanjosti.

5. Zmigaj se!

Ja, že vemo, a kljub temu. Um in telo sta povezana. Ko izboljšujemo svoje fizično zdravje in kondicijo, neposredno vplivamo na mentalno in čustveno počutje. Vadba ne jača zgolj srca in telesa, temveč prispeva k sproščanju endorfinov, močnih kemičnih snovi, ki izboljšujejo počutje in povečujejo energijo.

Ni nam treba postati športni fanatik, da bi želi sadove. Že lahka aktivnost lahko privede do velikega izboljšanja našega mentalnega in čustvenega zdravja. Zato, zmigajmo se!

Kako naj torej poskrbimo, da bomo duševno bolj zdravi in zadovoljni v življenju kljub temu, da na veliko pomembnih okoliščin nimamo vpliva? Tako, da se posvetimo tistim, na katere ga imamo. Pri tem nam lahko pomagajo zgoraj našteti nasveti. Res pa je tudi, da jih lahko doživljamo kot še enega od seznamov stvari, ki se jih ne bomo nikoli lotili. Razlogov in tudi izgovorov za to imamo običajno obilo pri roki. Izbira pa je tokrat zares naša.

Šola je otrokova odgovornost in ne starševski projekt

Šola je otrokova odgovornost in ne starševski projekt

(objavljeno v reviji Medicina in ljudje, september 2016) Začetek šole pomeni veselje ob srečanju s sošolci ter obet neskončnih svetov novih znanj in raziskovanj. Pa tudi urnike, disciplino, učenje, pisanje domačih nalog, pravila in red./Več

Kaj pa starši?

Koliko njih se ob misli na šolo razveseli ter z radostjo in zaupanjem pospremi otroka k usvajanju novih znanj in veščin, k preizkušanju na poligonu uspehov in padcev, ki prinašajo izkušnje, nujne spremljevalce na poti odraščanja. In koliko njih zajame tesnoba ob soočanju z odgovornostmi in zahtevami novega šolskega leta, ko se namesto v veselje in zaupanje ujamejo v skrb, ali bo njihov otrok zmogel pritiske, zahteve in izzive šole? Ali bo zmogel prenašati breme šolskega dela, uresničenje visokih pričakovanj, soočanje z odgovornostmi, tekmovalnostjo ter včasih konfliktnimi socialnimi stiki, iz katerih lahko izide tudi kot poraženec? Bom zmogel zdržati jaz kot starš? Izkušnje kažejo, da je več slednjih.

Kako stopiti v novo šolsko leto, da bo namesto tesnobe in stisk pred nami leto ustvarjalnega učenja in da bo ob koncu šolskega leta več zadovoljnih in samozavestnih otrok ter manj izmučenih staršev?

Mit srečnega otroštva

Te dni so mediji polni koristnih nasvetov. O tem, kako svojega šolarja pospremiti v novo šolsko leto, da bo le-to uspešno, cilji doseženi in vsi zadovoljni. Strokovni napotki poskrbijo za samozavestne starše, zadovoljne otroke, dvig zaupanja v šolske delavce ter uspešno preobrazbo šolarja v nekoč zadovoljnega in uspešnega odraslega.

Pa je res tako? Zakaj imajo sicer dobri nasveti tako kratek domet in zgolj bežen učinek na vsakodnevno realnost šolarjev in njihovih staršev?

Ključ je v naših prepričanjih. Eno od tako varljivih je, da moramo starši svojemu otroku zagotoviti srečno in brezskrbno otroštvo. Strahovi v nasprotnem primeru ustvarjajo podobe prikrajšanega, žalostnega in travmatiziranega otroka in najhujšo, podobo sebe, slabe mame, slabega očeta. Vsak, ki ima svojega otroka rad, bo naredil vse, da temu ne bo tako. Le da ni nujno, da je naša predstava o tem, kaj je v resnici potrebno za srečno otroštvo in dobro starševstvo, prava. Čeprav že ptički čivkajo o zmotnosti zgoraj navedenega prepričanja in se tudi sami pogumno strinjamo, da je dovolj, da imamo otroka radi in da ga smelo prepuščamo njegovim izkušnjam, klonemo, ko je otroku hudo. To je normalen vzgib vsakega normalnega starša. Nekje v nas se kričeče oglasi prepričanje, da moram svojega otroka zaščititi pred neprijetnimi izkušnjami in ga ubraniti doživljanja neprijetnih čustev.

Sledi pretirana skrb za otroka, premočna kontrola, prevzemanje odgovornosti in dolžnosti, ki bi jim bil otrok zlahka kos, vtikanje v otrokove vrstniške odnose in v učiteljevo avtoriteto. Skratka, pometemo z vsem, kar bi lahko zmotilo otrokovo srečno in brezskrbno otroštvo.

(Ne)zadovoljni otrok

Kaj dobimo? V najslabšem primeru razvajenega, nase osredotočenega in nikoli prav zadovoljnega otroka, ki ne zmore prevzemati odgovornosti, se potruditi za dosego cilja, odložiti zadovoljstva in počakati na nagrado. Otroka, ki se po padcu ne zna pobrati, ni sposoben prenašati frustracij, vztrajati ob naporih in se zdravo boriti za svoje mesto v okolju. Zakaj? Ker mu tega nikoli ni bilo treba.

Pomislimo za hip, kako učinkovito smo s takim načinom skrbi v resnici opremili svojega otroka za soočanje z odraslim svetom. Verjetno ne najbolje. Kajti, ko naš vpliv starša na oblikovanje otrokovega sveta z njegovim odraščanjem neizbežno slabi, se naš otrok, mlad odrasel, v soočanju s preizkušnjami odraslega sveta znajde ranljiv in slabo opremljen. Kot starši smo bili morda učinkoviti v urejanju odnosov z otrokovimi vrstniki, šolskim okoljem ter v soočanju z otrokovimi željami po igračah in pozornosti, težko pa bomo nekaj let kasneje mi namesto njega poskrbeli, da bo osvojil izbrano dekle ali fanta, se uveljavil med prijatelji, vztrajal za dosego njemu pomembnih stvari, dosegel študijske in karierne cilje ter ustvaril zdrav odnos z življenskim partnerjem ali partnerko.

Otroka smo namreč s pretirano zaščitniškim vedenjem oropali možnosti za učenje veščin in razvoj lastnosti, ki jih bo potreboval v življenju. Prikrajšali smo ga za soočanje z neuspehi, krivicami in konflikti, ob katerih trenira socialne veščine, pobiranje ob padcih, zdravega postavljanja zase in razvijanja debele kože. Oropali smo ga za izkušnjo doživljanja zmag ob uspehih, ki so toliko slajši, kolikor težje so dosegljivi, prikrajšali smo ga za samozavest, zaupanje vase in pozitivno samopodobo, ki se razvijajo ob doseganju ciljev, premagovanju naporov in soočanju s porazi. Vse to otrok potrebuje, da se bo učinkovito znašel v svojem okolju tudi takrat, ko zaščitniški ovoj starševske skrbi ne bo več deloval in se takrat ob morebitnih neuspehih ne bo zatekel v naročje hitrih zadovoljitev, ki jih ponujajo alkohol, droge in virtualni svet.

Dober starš torej ni tisti starš, ki otroku zagotovi srečno in brezskrbno otroštvo. Dober starš je tisti starš, ki otroku ne odstranjuje ovir, temveč ga nauči plezati čeznje, ki ima otroka rad, mu zaupa in mu ob ljubeči podpori pomaga, da se uči samostojnega soočanja z izzivi in frustracijami življenja. Tak starš otroku dopušča, da prevzema odgovornost za svoja dejanja ter za posledice teh dejanj, da dela napake in da se iz njih uči, da doživlja neprijetnosti kot so krivica, konflikt, odlaganje zadovoljstva in neuspeh ter se uči učinkovitega soočanja z njimi. Da se uči, da poraz ni katastrofa, temveč signal za spremembo delovanja. Da mu pusti, da se potrudi za dosego ciljev in mu ne lajša poti, saj bo tako zmaga slajša in samozavest večja.

Čigava je šola?

Zato, starši, dopustite, da bo šola otrokova odgovornost in ne starševski projekt. Dovolite otroku, da se uči iz svojih izkušenj in da prevzema odgovornost za posledice svojih izbir. Čeprav so te včasih boleče.

Začnemo lahko že z v tem času aktualnem izboru izvenšolskih dejavnosti. Prisluhnimo otroku in njegovim željam ter upoštevajoč le-te skupaj izberimo dejavnosti, ki so finančno in logistično dostopne. Z otrokom sklenimo dogovor, da pri dejavnosti, za katero se je odločil, vztraja vsaj do konca šolskega leta. S tem se otrok uči stanovitnosti v odločitvah in vztrajanja tudi takrat, ko postane težko. Neprecenljiva izkušnja za življenje, ko se bo soočal s težavnimi obdobji v službi ali partnerskih odnosih. Naučil se bo, da obstajajo veliko bolj učinkoviti načini za reševanje težav, kot je umik.

Tudi otrok, ki so učno slabši, ne prikrajšajmo za izvenšolske dejavnosti. Kljub temu, da jim te dejavnosti morda vzamejo čas, ki bi ga lahko namenili učenju, še posebej ti otroci potrebujejo aktivnosti, v katerih imajo možnost doživljanja uspeha in potrditev, ki so nujni za razvijanje pozitivne samopodobe in samozavesti.

Otrokova odgovornost

Šolske obveznosti in izvenšolske dejavnosti so otrokova odgovornost. Otrok naj bo odgovoren za pripravo opreme, vadenje inštrumenta, časovno razporeditev šolskih in ostalih obveznosti. Mlajšim otrokom seveda pomagamo učenja samostojnosti pri tem. Otrok naj prevzame odgovornost za posledice, če ni našel časa za domačo nalogo ali učenje pesmice, če oprema ni pripravljena, če ni dovolj vadil. Sooči naj se s posledicami svojih izbir. Morda bo naslednjič vadil v umazanem dresu ali ga celo ne bo imel in bo zato trening nesrečen presedel na klopi, morda bo deležen graje učitelja, ker ni vadil ali bo dobil slabo oceno zaradi nenapisane naloge. Iz takih izkušenj se otrok uči. Ne kradite jim teh priložnosti s tem, da prevzemate odgovornost zanje, pa čeprav sami ob pogledu na v tistem trenutku nesrečnega otroka trpite bolj kot on. V takih trenutkih debelo požrite in poglejte v prihodnost. Kaj želite, da vaš otrok ponotranji? Kaj naj odnese v odraslost? Zaupanje vase in zdravo odgovornost ali zanašanje na čarobno silo starševske skrbi, ki pa bo žal že čez nekaj let povsem brez moči.

Ne natrpajmo otrokovega urnika s preveč dejavnostmi. Pustimo jim čas brez vodenih aktivnosti. Takrat se otrok uči spontanosti, razvija ustvarjalnost, samoiniciativnost in samoorganiziranost. Otrok se v tem času uči povezovanja s sabo, to je čas za umirjanje in za razmislek. Lahko da se otrok takrat pritožuje nad dolgočasjem. Povejmo mu, da ni s tem nič narobe in da mu zaupamo, da bo že našel način, da se bo zaposlil. Ne iščimo rešitev namesto njega. Ne urejajmo otrokovih konfliktov z vrstniki. Ti so normalen del odraščanja in odnosov. Otroka poslušajmo, mu svetujmo in se potem umaknimo, da se sam nauči spopadati s takimi situacijami.

Otroštvo je poligon za življenje. Tudi glede vrstniških odnosov, odnosa do avtoritet in odgovornosti, spopadanja z ovirami, soočanja z neuspehom in s stresom. Izkušenjsko učenje otroka utrdi. V starših je primarna želja, da zaščitijo otroka, a dobro je pri tem vključiti zdravo pamet. Ne ponujajmo otroku bergle tam, kjer je ne potrebuje. Povejmo mu, da bomo takrat, ko bo potrebno, šli zanj na konec sveta, do takrat pa mu zaupamo, da po svoji poti, ob starših, ki ga imajo radi, zmore hoditi sam.

Kako iz otroštva črpati in analizirati vzroke za depresije in stres?

Kako iz otroštva črpati in analizirati vzroke za depresije in stres?

Ariana, mlada mamica, z dobro, a zahtevno službo, zdravima otrokoma, razumevajočim partnerjem, brez finančnih težav, je prišla na psihoterapijo po daljšem obdobju depresije in hudega stresa, prestrašena zaradi vsiljivih destruktivnih misli, ki so se ji nenehno motale po glavi in zmedena, ker ni razumela vira svojih težav. Na videz idealno življenje, od kod torej težave? /Več

Arianini simptomi so predstavljali način izražanja njene stiske. Za razumevanje le-te je potrebno pogledati »ozadje« težav. Ariana je odraščala v srečnem, spodbudnem, a zahtevnem okolju, ki je od nje pričakovalo le najboljše. Sporočalo ji je, da je vredna takrat, ko dosega nadpovprečne rezultate. Občutek lastne vrednosti je pričela Ariana povezovati s popolnimi dosežki. Nadpovprečnost v šoli, na fakulteti, v službi je z lahkoto dosegala in se počutila dobro. Problem je nastopil, ko so se njene življenjske vloge pomnožile in ko ob materinstvu, gospodinjstvu, partnerstvu ter karieri ni več uspela dosegati svojih zahtevnih predstav o tem, kakšna mora biti kot mama, partnerka in poslovna ženska. Neskladje med realno situacijo in nerealnimi pričakovanji, ki jih je Ariana gojila do sebe, jo je vodilo v stisko, ki se je izrazila v simptomih depresije, stresa in destruktivnih mislih. Za rešitev svojih težav je morala Ariana prevetriti svoje predstave o sebi, spremeniti temeljno prepričanje o lastni vrednosti ter posledično težnjo po popolnosti. Psihoterapija je Ariani pomagala do ustreznih sprememb, da danes dobro zadovoljuje svoje psihološke potrebe in živi zadovoljno življenje. Simptomi, ki so jo mučili, so izzveneli.

Srečno otroštvo - srečna odraslost?

Raziskave kažejo, da odrasli, ki so imeli izjemno stresno otroštvo, v povprečju uživajo krajše življenje ter imajo večje možnosti za razvoj depresije, tesnobe in stresa. Vendar pa je zmoten vtis, da zgolj travmatično otroštvo vodi k nastanku psihičnih težav. Tudi povsem običajno, celo srečno otroštvo nas lahko slabo opremi za soočanje z izzivi odraslosti. Psihoterapevtska ordinacija ponuja obilo takih primerov.

Mnogi ljudje, kot Ariana, pričakujejo od sebe izpolnitev popolnih ali zelo visokih meril, ki so jih razvili v otroštvu. Če tega iz kakršnegakoli razloga ne dosežejo, pogosto razvijejo tesnobne občutke.

Za psihično stabilnost in odpornost v odrasli dobi so pomembni ustrezna samopodoba, samozaupanje ter občutek lastne vrednosti, ki se začnejo razvijati v otroštvu. Otrok sprva nima predstave o lastni vrednosti, o njej se uči na temelju tega, kako se do njega obnašajo starši. Ti so lahko premalo ali preveč zahtevni, dandanes velikokrat prezaščitniški. Ko otroku v skrbi zanj prepovedujejo različne dejavnosti, mu v resnici sporočajo, da ni dovolj sposoben in da je svet zelo nevaren kraj. Ko odrastejo, taki otroci o sebi menijo, da niso dovolj sposobni ter v soočanju že z običajnimi življenjskimi zahtevami postajajo kronično tesnobni. Proces odraščanja je sestavljen iz nabiranja sposobnosti, tako telesnih kot duhovnih in socialnih. Zato otrok zelo potrebuje izkušnjo, da mu je uspelo premagati oviro, saj tako raste in se razvija. S prezaščitniško vzgojo otroku onemogočamo spoprijemanje z izzivi, ki bi jih v resnici lahko premagal ter s tem razvijal ustrezno samopodobo, ki bi ga varovala pred tesnobo in stresom v odraslosti. Tudi soočanje z neprijetnimi izkušnjami in neprijetnimi občutki, ki jih otroku radi prihranimo, otroka v resnici utrjuje in pripravlja na odraslost.

'Srečno' otroštvo, ki postavlja otroka na piedestal ter mu s tem posredno sporoča, da so njegove potrebe in želje pomembenjše od želja in potreb drugih, ga utrjuje v individualizmu in s tem prikrajšuje za pomembno varovalo pred tesnobo in stresom - povezovanjem z drugimi.

Tudi prevelika pričakovanja, povezana s tem, da smo vajeni hitrega učinka, so pomemben dejavnik stresa v odraslosti. 'Srečno' otroštvo, v katerem se otroku ni potrebno potruditi za dosego nagrade, izpolnitev želja in ni vajen počakati na zadovoljitev potrebe vodi v stresno soočanje z realnostjo v odrasli dobi, ko pravila 'srečnega' otroštva žal ne veljajo več.

Je moj otrok anksiozen? Kako naj mu pomagam...

Je moj otrok anksiozen? Kako naj mu pomagam...

...sta vprašanji, ob katerima danes marsikateri starš nemočno vije roke in zaskrbljeno opazuje svojega otroka. Kljub pregovorno najsrečnejšemu obdobju naših življenj je tudi otroštvo in mladostništvo čas, v katerem lahko otroci razvijejo pretirano zaskrbljenost, strahove in hudo tesnobo. Ti jim vzamejo veselje in spontanost ter ovirajo njihov razvoj. /Več

Če otroku ne pomagamo, da se nauči učinkovito soočati s težavami, obstaja velika verjetnost, da se bo razvil v anksioznega mladostnika in kasneje odraslega. Anksiozne motnje v otroštvu so močan prediktor različnih psihičnih težav v odraslosti, predvsem depresije in zlorabe substanc.

Vendar slika ni tako črna, otrokom lahko učinkovito in uspešno pomagamo, da bodo iz napornega obdobja izšli močnejši in bolje pripravljeni na zahteve življenja. Naučimo se, kako anksioznost deluje in kako ravnati z njenimi predvidljivimi manevri. Najprej tako, da opazimo, da se z našim otrokom nekaj dogaja.

Kako prepoznamo anksioznega otroka? Odvisno od starosti, vendar je v vseh obdobjih značilna zmanjšana želja po zabavi, igri in druženju, prisotni so občutki manjvrednosti, povečani občutki strahu in tesnobe, včasih neracionalni, motnje spanja, zapiranje vase, umik, izogibanje, zanemarjanje aktivnosti, v katerih so prej uživali, strah pred spremembami in novostmi, slabša koncentracija, nezmožnost učenja, strah biti sam, samopoškodovalno vedenje, psihosomatske težave – težave, za katere zdravniški pregled ne pokaže vzrokov itd.

Razlogi za razvoj anksioznosti so kombinacija različnih dejavnikov. Ne glede na razlog pa k razvoju in ohranjanju anksioznosti pomembno prispeva otrokovo pomanjkanje občutka, da lahko obvladuje zunanje grožnje in pomanjkanje občutka, da lahko obvladuje svoje čustvene in telesne odzive. Z drugimi besedami, anksiozen otrok zaznava svet kot zelo nevaren kraj, njegovo telo in čustva pa se na potencialne nevarnosti močno odzovejo.

Anksiozen otrok se prične izogibati. Dejavnostim, družbi, šoli, novostim in spremembam. Na ta način se izogne neprijetnim občutkom strahu, tesnobe in nesposobnosti, ki bi jih ob tem občutil. Izogibanje deluje in mu navidezno pomaga. Ko se otrok odmakne od virov svojih strahov, se počuti bolje. Vendar pa pričnejo otroci in mladostniki s tem, ko se izogibajo stvarem in situacijam, ki jim povzročajo tesnobo, iz življenja izpuščati pomembne stvari. Ne le pozitivne dogodke in uspehe, temveč tudi neprecenljiva lastna izkustva, da se po padcu lahko poberejo, občutke zmagoslavja ob obvladanju nove, prej neznane veščine in mnoga druga področja izkustvenega učenja.

Če želimo otrokom in mladostnikom učinkovito pomagati, je smiselno upoštevati naslednje:

1. Anksioznost je naraven proces, ki včasih služi svojemu namenu. Vsebina skrbi se lahko spreminja, proces pa ostaja isti. Ko se otrok uči na učinkovit način soočati z anksioznostjo, se namesto osredotočanja na vsebino skrbi, posveča razvijanju različnih veščin za obvladovanje anksioznosti, ki ga bodo spremljale in mu pomagale skozi celo življenje.

2. Zaskrbljenim in anksioznim otrokom pomaga občutek gotovosti in obvladovanja situacije. Vendar pa nam življenje pogosto ponuja nasprotne izkušnje. Otroku zato pomagajmo prepoznavati in razvijati njegove notranje potenciale, s tem se bo naučil bolje tolerirati negotovost in neprijetnost. Nujno je, da otrok razvije nove odzive na take situacije in ne, da se jim izogiba.

3. Poskus preprečevanja občutkov anksioznosti, česar si seveda želijo vsi otroci in starši, včasih anksioznost celo ojača. Zatorej naj bo učenje tehnik sproščanja in umirjanja le del celostne strategije soočanja z anksioznostjo. Ta naj namreč pomembno spodbuja otrokovo spremembo v razmišljanju in odzivanju in ne le njegovo naravno težnjo po potlačitvi, izogibanju in umirjanju neprijetnih občutkov.

Otroku bodimo varen pristan, v katerega se lahko zateče, ko je v stiski, hkrati pa ga spodbujajmo in mu pomagajmo, da se bo s situacijami, v katerih doživlja strah in stisko, bolj konstruktivno soočal. Pomembno je, da ob tem spoznava in spreminja svoja (omejujoča) prepričanja, pogled nase in na svet okrog sebe. Včasih je za to dovolj razumevajoče in spodbudno domače okolje, ko pa opazimo, da to ni dovolj, se je dobro obrniti po nasvet in obisk pri strokovnjaku.

Kako otroka zavarovati pred stresom?

Kako otroka zavarovati pred stresom?

Stres lahko na otroke negativno vpliva. Na kakšen način lahko omejite otrokovo izpostavljenost stresu in tesnobi?

Kot starš ste gotovo velikokrat pod stresom. Mogoče se ne zavedate, da lahko stres in druge dnevne napetosti močno vplivajo na vašega otroka. Zaradi njihove čustvene in intelektualne nedozorelosti so otroci učinkom stresa še posebej izpostavljeni. /Več

Otroški možgani se še razvijajo in raziskovalci šele spoznavajo kakšne negativne učinke ima stres na otrokov nevrološki razvoj.

Seveda ni načina, da bi lahko popolnoma odstranili stres iz otrokovega življenja. Vendar pa obstajajo načini, kako ga lahko zmanjšamo.

Upočasnimo se

Morda zveni očitno, vendar se lahko otrok navzame vaše energije. Če sami hitite in okolici razlagate, kako zaposleni in pod stresom ste, se bodo vaši otroci naučili, da je to nekaj običajnega. Potrudite se upočasniti svoje življenje. Vaša osredotočena prisotnost bo nekaj, čemur bodo vaši otroci sledili.

Dovolite jim svoj 'tihi čas'

Pogosto mislimo, da morajo biti otroci nenehno zaposleni in se zabavati, vendar tudi oni, tako kot mi, potrebujejo svoj 'tihi čas'. Čas, ko ne počnejo ničesar, se sproščajo in morda celo dolgočasijo. To je čas, ko se učijo usklajevati s svojim notranjim glasom in kako biti sami s sabo.

Spodbujajte hobije, vendar jih ne silite

Dovolite svojemu otroku, da sledi svojim strastem, naj bodo te ustvarjalne, povezane s športom ali bolj intelektualne narave. Poskusite se upreti, da bi jih silili, naj 'zmagajo', saj lahko tako nekaj, kar je bilo vir veselja, postane nekaj, kar je vir napetosti in stresa.

Učite jih tehnik sproščanja

Pričnite učiti svojega otroka načinov sproščanja. Čudovit način je pripovedovanje zgodb, s katerimi jih lahko učite tehnik globokega dihanja pred spanjem. To jih bo opremilo s spretnostmi, ki jih bodo ponesli s sabo v odraslost.

Omejite čas pred zaslonom

TV in internet hitro povzročita odvisnost, kljub temu pa sta še vedno pomembna dela naše kulture. Naučite otroke upravljati svoj čas pred zaslonom tako, da jim postavljate meje. Posebej omejujte čas pred zaslonom v večernem času, saj lahko le-to moti otrokov spanec.

Kako se učinkovito prepirati?

Kako se učinkovito prepirati?

Ugotovite, zakaj prepiranje ni vedno slabo in kako se prepirati na pravi način.

Mnogi so prepričani, da je prepir v odnosu nekaj slabega, vendar pa o trdnosti veze pove največ ravno to, kako sta dve osebi sposobni reševati konflikte. Sposobnost reševanja konfliktov krepi vezo, saj spodbuja komunikacijo, ki je ključnega pomena za vsak zdrav odnos./Več

Pomembno je, da se prepiramo pravilno, na način, ki izboljšuje komunikacijo in razrešuje konflikt.


Nekaj nasvetov, kako izboljšati svoj 'slog prepiranja':

V mislih imejte končni cilj

Preden se pogovor sprevrže v prepir, se vprašajte, kaj vam je pomembnejše – imeti prav ali biti srečni. To naj vas spomni na končni cilj – biti srečni, ne zmagovati. V nekaterih primerih vas lahko to zavaruje pred nepotrebnim prepirom.

Izogibajte se posplošenim izjavam

Ko smo razgreti, z lahkoto izjavimo: »Ti vedno.....« in »Ti nikoli...«, da pojasnimo, kaj mislimo, vendar se take izjave ne osredotočajo na predmet spora. To so posplošene predpostavke o karakterju našega partnerja, ki slonijo na nekaj preteklih situacijah. Lažje bomo premostili razlike, če bomo problem ali situacijo, o kateri se prepiramo, obravnavali kot izoliran dogodek, brez gledanja v preteklost.

Razmišljajte o drobnih povezavah

Včasih so drobne besede tiste, ki naredijo razliko. Poskusite v svojih izjavah besedico »ampak« nadomestiti z besedico »in«. To pretvori »Vem, da si želiš obiskati svoje starše, ampak jaz nimam časa« v »Vem, da si želiš obiskati svoje starše in jaz nimam časa, kako lahko torej to uskladiva?« Vaša izjava je tako bolj konstruktivna in manj agresivna.

Potrdite, da poslušate in razumete

Neposlušanje drug drugega v prepiru vsekakor poslabša situacijo. Zavestno se odločite, da boste resnično prisluhnili partnerju in vprašali »Mi lahko pomagaš razumeti, zakaj se tako počutiš?« in potrdili svoje razumevanje tako, da ponovite svoje razumevanje situacije, npr. »Kar jaz slišim / razumem, je...«

Povej, kaj si želiš, namesto tega, česa si ne želiš

Ta sprememba pretvori pritožbo v konstruktiven komentar. Bodite neposredni in povejte, kaj si želite kot npr. »Res bi mi veliko pomenilo, če bi umazano perilo odlagal v koš za umazano perilo« namesto »Nehaj že puščati umazano perilo na tleh!«

Kako premagati anksiznost?

Kako premagati anksiznost?

Nekaj praktičnih nasvetov, ki vam bodo pomagali, ko se boste počutili anksiozne.

Anksioznost je lahko koristno čustvo. Njegova naloga je, da nas opozori na nevarnost. Problem je, ker se nekateri počutijo anksiozne tudi takrat, ko se ne soočajo z nikakršno resno nevarnostjo./Več

Če se pogosto počutite anksiozne, veste, kako močno in nenadno lahko nastopi ta občutek. V takih trenutkih vam lahko pomaga poznavanje nekaj načinov, ki bodo zmanjšali ta občutek in vam pomagali prevzeti nadzor nad situacijo.

Poglejmo nekaj nasvetov, ki vam lahko pomagajo, ko se počutite anksiozni.

Vedite, da bo minilo

Utapljajoči občutek anksioznosti ni nikoli prijeten, a poskusite si zapomniti, da bo minil. Če trpite za anksioznostjo in paničnimi napadi, se opomnite, da ste jih imeli že prej in da ste bili vedno v redu. Prepoznajte simptome in potrudite se, da vas ne prevzamejo negativne misli. Razmišljajte o tem, česa vas bo ta izkušnja naučila.

Ne obsojajte se, ker se počutite anksiozni

Včasih je skrb zaradi skrbi hujša kot anksioznost sama. Spomnite se, da smo običajno zaskrbljeni, ker nam ni vseeno za nekaj ali za nekoga. Sprejmite to pozitivno čustvo in dovolite občutkom anksioznosti, da samo so, namesto, da jih poskušate odgnati.

Predstavljajte si pozitivno

Veliko anksioznosti povzroči naše prepričanje, da bo nekaj šlo narobe – naš govor, predstava, konverzacija itd. Namesto, da razmišljate o najslabših možnih scenarijih, skušajte razmišljati o tem, da se vse izide tako, kot si želite. Principi kvantne fizike nam povedo, da naši možgani ne razlikujejo med dogodkom, ki ga doživimo v resnici in dogodkom, ki si ga le živo predstavljamo. Uporabite to spoznanje v svoj prid in povečajte svoje samozaupanje s predstavljanjem pozitivnega.

Zamotite se

V nekaterih primerih vam lahko že to, da se s čim zamotite, pomaga premagati anksioznost. Spomnite se dejavnosti, ki bi jih lahko počeli, ko se počutite anksiozne – rešujte križanko, poglejte zabaven film, pokličite prijatelja. Karkoli, kar vam bo pomagalo odvrniti misli od tega, kar vas skrbi.

Bodite hvaležni

Ko se počutite anksiozni, poskusite to obrniti na glavo in namesto tega razmišljajte o stvareh, za katere ste hvaležni. Napišite seznam stvari, za katere ste hvaležni. To vam bo pomagalo ustaviti negativne misli in umiriti se.

Kako pomagati depresivni osebi?

Kako pomagati depresivni osebi?

Ko se vaš prijatelj/partner/družinski član spopada z depresijo, ste morda tudi sami zmedeni in frustrirani. Morda vas skrbi, da ne bi česa narobe rekli in se zato počutite, kot bi hodili po jajcih. Ali imate morda občutek, da vaše besede nimajo nobenega učinka in se zato nehate truditi./Več

Depresija je zelo osamljeno stanje. Zaradi tega lahko ogrozi razmerja. Pomembno si je zapomniti, da je vaša podpora vedno pomembna.

Kako lahko ustrezno izražamo podporo?

Poslušajte

Samo biti ob ljubljeni osebi morda zveni enostavno, vendar bi bili presenečeni, koliko to pomeni nekomu, ki se spopada z depresijo. Poslušajte, kako se počuti, brez sodbe. To bo depresivni osebi pomagalo, da se bo počutila bolj povezana, kar je nujno, da premaga izolacijo, ki spremlja depresijo.

Spodbujajte, naj govori

Mnogo depresivnih oseb je prepričanih, da njihovi problemi niso vredni, da bi se o njih govorilo, zato potlačijo svoje občutke. To lahko vodi k negativnemu razmišljanju, kar še krepi depresijo. Spodbujanje depresivne osebe, da govori o svojih občutkih, ji bo pomagalo, da jih izrazi in ne potlači. Če je osebi težko govoriti z vami, jo spodbudite, naj spregovori z nekom drugim, lahko z zdravnikom ali terapevtom. Včasih se je lažje pogovarjati z nekom, ki je manj vpleten v naše življenje.

Preživljajte čas z njim/njo

Enostavno bi bilo reči »O, sedaj se spopada s toliko stvarmi, bolje, da jo/ga pustim na miru«, vendar je to verjetno najslabše, kar lahko storite. Dogovorite se za srečanje, večkrat pokličite, vaš umik bo namreč le okrepil občutek izolacije. Če oseba reče, da potrebuje čas zase, ji ga dajte, vendar ji občasno pošljite sporočilo, s katerim pokažete, da še vedno mislite nanjo in da ste na voljo, ko bo pripravljena spregovoriti.

Ne zmanjšujte pomena njenih občutkov

Reči nekomu, ki se spopada z depresijo, naj se' razvedri' ali 'naj že preboli' lahko situacijo samo poslabša. Oseba se bo počutila nerazumljeno.

Kako bolje upravljati z jezo?

Kako bolje upravljati z jezo?

Včasih nas prežameta občutka jeze in frustracije in takrat se lahko odzovemo na način, ki ni značilen za nas. Upravljanje z jezo se nanaša na spretnosti, ki nam pomagajo prepoznati kdaj in zakaj razvijemo jezo in kako se spopasti s temi občutki na umirjen, zbran in konstruktiven način./Več

Pri tem nam lahko zelo učinkovito pomaga psihološko svetovanje in terapija, vendar obstajajo tudi tehnike, s katerimi si lahko sami pomagamo bolje nadzorovati občutke jeze in blažiti spremljajoče težave in frustracije.

Redno se gibajte in skrbite za telesno kondicijo

Hormoni, ki se sproščajo, ko smo jezni – primarno kortizol in adrenalin – so podobni kot hormoni, ki se sproščajo, ko smo pod stresom. Redna telesna vadba lahko našemu telesu pomaga, da bolje uravnava nivo adrenalina in kortizola. Endorfini (hormoni dobrega počutja), ki se sproščajo med telesno vadbo, nam prav tako pomagajo zmanjšati negativne občutke.

Pripravite se na 'težavne' situacije

Če vas skrbi, da bo določena situacija v vas zbudila občutke jeze, se nanjo pripravite in načrtujte, kaj boste povedali na umirjen in asertiven način. To vam bo pomagalo, da boste imeli boljši nadzor nad situacijo in bo manj nevarnosti, da se prepustite jezi.

Izrazite se

Potlačenje jeze je zelo nezdravo. Ko čutite, da morate izraziti svoje občutke, poskrbite, da to storite takrat, ko bo začetni bes že minil. Lahko ste asertivni, ne da bi bili agresivni in to je pravi čas za to – ko so vaše misli jasne in imate nadzor nad svojimi odzivi.

Ne gojite zamer

Znašli se boste v situacijah, ko boste občutili zamero do drugih. Pomembno si je zapomniti, da smo ljudje različni, da imamo različne vrednote, prepričanja, občutke in vedenja. Sprejmite to in se znebite zamer – to vam bo pomagalo zmanjšati jezo in se počutiti bolj lahkotno v določenih situacijah.

Dihajte počasi in se sproščajte

Če čutite, da postajate napeti in jezni, se umaknite iz situacije, ki spodbuja te občutke in se osredotočite na dihanje. Trikrat do štirikrat globoko vdihnite in izdihnite in opazujte, kako se zrak premika v in iz vaših pljuč. To vam bo pomagalo preusmeriti vaše misli in sprostiti se.

Kako se spopadati s pasivno agresivnim vedenjem?

Kako se spopadati s pasivno agresivnim vedenjem?

Kaj je pasivno agresivno vedenje in kako se lahko spopadate s tistimi, ki svojo jezo izražajo na ta način?

Ali ste dnevno v stiku z nekom, ki je pasivno agresiven?

Je to prijatelj, sodelavec ali družinski član, ki postaja nemogoč zaradi svojega posrednega načina izražanja jeze?/Več

Izjemno frustrirajoče je imeti ob sebi nekoga, ki je nesrečen, vendar se o tem noče odkrito pogovarjati. Obstaja nekaj načinov, kako si lahko pomagamo, da bolje obvladamo tako situacijo in ohranimo mirnost.

Kaj je pasivno agresivno vedenje?

Pasivno agresivno vedenje imenujemo tisto vedenje, ko nekdo izraža sovražnost in jezo na posreden način preko trme, odlašanja in nerazumnega vedenja. Svoja čustva bo taka oseba skušala ohranjati skrita, vendar bo oddajala mešana sporočila in bo namerno oteževala situacijo ostalim. Čeprav so taka vedenja prikrita in subtilna, so veliko bolj destruktivna in zelo prizadenejo prijatelje, družinske člane in sodelavce.

Strategije, ki vam lahko pomagajo

Ko imate opravka z nekom, ki je pasivno agresiven, je pomembno, da se zavedate njegovega ali njenega vedenja in k taki osebi pristopite nevtralno in umirjeno. Taka oseba išče vaše šibke točke.

Ključno je, da:

  • Ne jemljete takega vedenja osebno – pomembno je zavedati se, da jeza pasivno agresivne osebe izhaja iz njene življenjske situacije in ozadja. Zanjo torej niste odgovorni vi. Zna biti, da ste le najbolj primerna oseba, nad katero se ta oseba lahko znese.
  • Prilagodite svoj odziv – ko imate opravka s pasivno agresivno osebo je pomembno, da ostanete mirni – ohranite miren glas in nevtralen način izražanja.
  • Bodite empatični – to je lahko kočljivo, vendar lahko razoroži pasivno agresivno osebo. Odslikajte ji njena potlačena čustva – pojasnite ji, da prepoznavate možnost, da je zaradi nečesa vznemirjena in da se ji je s tem morda težko soočiti.
  • Bodite neposredni – če je nekdo trmast in se namenoma upira nečemu, bodite zelo jasni in neposredni glede tega, kaj pričakujete od te osebe. Govorite o dejstvih in se izogibajte čustvom. To je vaša najboljša obramba pred pasivno agresivnim vedenjem.

Kako dobro izkoristiti terapevtsko srečanje?

Kako dobro izkoristiti terapevtsko srečanje?

S pomočjo naslednjih nasvetov bo vaša terapija bolj učinkovita.

Zbrati pogum za priznanje, da potrebujete pomoč, je včasih težko. Ko pa ste naredili ta pomemben korak, ste na pravi poti za dosego zastavljenih ciljev in želenih sprememb./Več

Ne glede na to, ali se spopadate z depresijo, iščete pomoč na področju medosebnih odnosov ali zgolj potrebujete nekoga za pogovor – psihološko svetovanje je učinkovit način pomoči. Če ste se odločili zanj ali za terapijo, se je dobro zavedati, da morate tako vi kot vaš terapevt ali svetovalec aktivno delovati za dosego trajnih sprememb.

Ne izpuščajte srečanj

Če vam svetovalec ali terapevt svetuje redna srečanja, je pomembno, da jih ne izpuščate. Seveda se bo kdaj zgodilo, da vam udeležbo preprečijo nepredvidene okoliščine, vendar pa, če ne gre za družinsko nujnost ali počitnice – ne izpuščajte srečanj.

Naredite domačo nalogo

Nekatere terapevtske tehnike vključujejo 'domače naloge', ki jih opravljate med posameznimi terapevtskimi srečanji. Običajno so to naloge, ki naj bi jih opravili in o njih poročali na naslednjem srečanju. Druge terapevtske tehnike vključujejo naloge, ki vam bodo pomagale jačati naučeno na terapevtskih srečanjih. Nekatere terapevtske tehnike ne vključujejo domačih nalog, vendar vas spodbujajo, da poskušate nove stvari.

Tovrstne 'domače naloge' vam pomagajo, da to, kar se naučite na terapevtskih srečanjih, prenesete v realno življenje, kjer boste to najbolj potrebovali. Omogočajo vam vadbo tega, kar ste se naučili in utrditi spremembe, ki ste jih uvedli. Preskakovanje tega dela terapije lahko upočasni vaš napredek.

Bodite odkriti

Biti odkrit do sebe in do svojega svetovalca ali terapevta je ključnega pomena. Želja, da prikrivamo določene stvari o sebi je naraven odziv, ko smo nesrečni, vendar vas bo ravno to oviralo pri napredku. Pomnite, da svetovalec ali terapevt ni vaš sodnik. Ob vas je zato, da vam pomaga bolje razumeti sebe in da vam pomaga do pozitivnih sprememb.

Biti odkrit pomeni tudi spregovoriti o stvareh, ki vas ovirajo oziroma o stvareh, s katerimi se borite. Bodite odkriti o svojih občutkih in vaš svetovalec ali terapevt vam bo lahko bolje pomagal.

4 situacije, ko se ne bi smeli opravičevati

4 situacije, ko se ne bi smeli opravičevati

Poglejmo situacije, ko ni potrebe, da se opravičujete.

Nihče od nas ni popoln, kar pomeni, da vsi delamo napake. Biti sposoben opravičiti se za napake in reči 'oprosti' nas dela močnejše. Sposobnost opravičiti se nam pomaga, da se znebimo občutka krivde, ki ga morda občutimo, pomaga obnoviti zaupanje in v nekaterih primerih nam pomaga, da 'ohranimo obraz'./Več

Ne glede na to pa je lahko preveč opravičevanja slaba stvar. Kolikokrat ste, denimo, svoje vprašanje pričeli z: » Opravičujem se, ker sprašujem, ampak...?« Ali, ko rečete »Oprostite«, ko se nekdo zaleti v vas. Pretirano opravičevanje lahko kaže na pomanjkanje samozavesti.

Ni presenetljivo, da je za to velikokrat odgovorna prevelika samokritičnost. Morda smo do sebe prezahtevni oziroma imamo nerealistična pričakovanja do tega, kako bi se morali vesti, in ko se ne obnašamo skladno s svojimi pričakovanji – čutimo potrebo, da bi se opravičili.

Poglejmo naslednje situacije in razloge, zakaj se ne bi smeli opravičevati, ko se zgodijo.

1. Ko izražate svoje občutke

Povedati nekomu, kako se počutite, je nujnost v vsakem odnosu – naj bo to vaš partner, družina ali prijatelji. Dopustiti, da drugi vedo, kako se počutite glede česa, jim bo pomagalo, da vas bodo bolje razumeli, kar je pomembno za kvaliteto odnosa. Če se opravičujete zaradi vaših občutkov glede nečesa, zmanjšujete svojo vrednost.

2. Ko potrebujete nekaj časa zase

Količina časa zase, ki ga dnevno potrebujete, je odvisna od vaše osebnosti. Introvertirana oseba ga na primer potrebuje več kot ostali. Dejstvo, da potrebujete svoj prostor in čas ni nekaj, zaradi česar bi se morali opravičevati. Enostavno povejte, da potrebujete nekaj časa zase in ne skrbite glede opravičevanja te vaše potrebe. Če je oseba, ki ji to poveste, zaradi tega prizadeta, je za to razlog v njej in ne v vas.

3. Ko morate nekaj vprašati

To se pogosto dogaja na delovnem mestu. Potrebujete pojasnilo, vendar ne želite izpasti nesposobni, zato se opravičujete, ker morate zastaviti vprašanje. Ironično lahko prav vaše opravičevanje povzroči tako mnenje. Namesto, da vprašanje pričnete z opravičilom, bodite neposredni in povejte, da potrebujete dodatno informacijo. Bolj vas bodo spoštovali, če boste znali povedati, kaj potrebujete.

4. Ko ne odgovorite takoj

Ko vam nekdo pošlje sms, vas pokliče ali vam pošlje mail, lahko zaznate potrebo, da morate odgovoriti takoj. Opravičevanje glede tega, da nismo takoj odgovorili, lahko ustvari problem iz nečesa, kar samo po sebi sploh ni bilo pomembno. Prav tako ustvarja sporočilo, da vaš urnik ni tako pomemben kot urnik pošiljatelja. Namesto tega povejte, da ste sporočilo prejeli in pojasnite, da ste zaposleni – »Nisem pozabil nate, vendar sem trenutno resnično zaposlen.« Pošiljatelj bo cenil, da ste pozorni na njegove potrebe.