Otoček nekje sredi Jadrana. Lahno se zibljem v mreži pod zeleno oljko, pogled nese daleč, na prostranstvo neskončne modrine, ki jo prekinjajo le silhuete kornatskih otokov daleč na obzorju. Toplo sonce prijetno greje, morski vetrič nežno boža… Zvok valov, ki nežno udarjajo ob obalo, ponuja pobeg misli … tja nekam, kjer sem samo jaz in niti ene skrbi na celem svetu… Pa kaj še!
Sredi neskončne morske idile se v misli prikrade službena situacija, ki sem jo reševala, preden sem se odpravila na počitnice in mi ukrade mir in idilo. Moje telo se je prijetno pozibavalo, moja glava se je vrnila v službo. In v njej ostala. S sabo je odvlekla tudi telo, ki ni zmoglo več brezskrbnega pozibavanja, ampak se je vanj zavlekel nemir, ki je zahteval akcijo … Poznano?
V teh dneh z vseh koncev slišimo koristne predpočitniške nasvete: »Odklopite se. Naj vas služba ne spremlja na dopust. Ne preverjajte elektronske pošte …« Zakaj nam kljub dobrim nasvetom in iskreni želji to tako redko uspe? Je odgovor morda v nas in ne zgolj v zahtevnem šefu, ki noče razumeti, da smo na dopustu? Smo zahteven šef, ki ne dovoli odklopa, sami sebi morda mi? Okoliščine, v katerih delamo in zahteve nadrejenih so velikokrat zares neprijazne do dopustujočih, priznajmo pa, da smo sami do sebe velikokrat zahtevnejši od njih. Zakaj?
Veliko nas je, ki smo s procesom »dobre vzgoje« postali ujetniki lastnih prepričanj in pričakovanj. Predvsem do sebe. Da smo zanesljivi, odgovorni, vedno popolni, da izpolnjujemo pričakovanja nadrejenih in družbe. Takrat smo v redu, zadovoljni sami s sabo. Tudi za ceno izčrpanosti in priganjanja samih sebe čez rob svojih zmogljivosti. Tudi za ceno grobega prekinjanja zaslužene dopustniške idile z vsiljivimi mislimi na jutri ali včeraj v službi. Vsak odklon od prej naštetih vedenj najprej kaznuje naš notranji jaz: z občutki zaskrbljenosti, krivde, sramu ali tesnobe. Ta notranji glas nam lahko zgolj tiho prigovarja, lahko pa nekje v nas prav zoprno kriči, da nismo v redu, ko počivamo, da smo neodgovorni, če se čisto odklopimo in da nas bo pričakalo nekaj nepričakovano zoprnega, če bomo zgolj brezskrbno uživali na dopustu in niti enkrat pokukali na službeno elektronsko pošto. Temu zahtevnemu notranjemu jazu ne moremo uiti ne na vrhu Akropole, ne na peščenih plažah, niti med pozibavanjem na od boga pozabljenem otočku sredi morja. Odkupimo se mu lahko zgolj z vestnostjo, pridnostjo in priklapljanjem na delo. V taki ali drugačni obliki. Če ni elektrike, lahko tudi zgolj v glavi.
Kaj nas torej vodi, da si kljub zdravim priporočilom med dopustom ne morem privoščiti tako želenega odklopa? Nas morda vodi strah, da nekaj zamujamo, da bomo brez infomacij manj močni in da bomo, če se za nekaj tednov zares odklopimo, postali pogrešljivi in zamenljivi, v lastnih očeh pa neodgovorni in nezanesljivi?
Kaj pa otroci?
Kakšna sporočilo dajemo s takim vedenjem in odnosom do počitka svojim otrokom? »Odklopil bi, če bi lahko …«, pravimo. To zmožnost bi radi nekoč privoščili tudi svojim otrokom. A kaj jih učimo ob tem, ko opazujejo našo borbo s počitkom? Kakšno sporočilo jim dajemo s tem, ko jih morda tudi med počitnicami spodbujamo, naj vadijo računanje, ponavljajo angleščino ali berejo njim nezanimive, a poučne stvari? S tem jih učimo, da je ‘koristno’ izrabljanje prostega časa vrednota in, posredno, da je odklop nekaj, kar se ne spodobi in do česar nimajo pravice. Otrok to ponotranji in utopija je pričakovati, da se bo čez nekaj let ta otrok, sedaj odrasel, sposoben odklopiti od obveznosti in si v prostem času nabrati moči. Zato pustimo otrokom, da imajo počitnice. Da se odklopijo od šolskih obveznosti in raziskujejo obilje svojih potencialov. Ne krčimo jim obzorja s tem, da pod težo nenehnih navodil in obveznosti izgubljajo sebe, stik s svojimi željami in potrebami. Prav je, da od otrok med šolskim letom pričakujemo izpolnjevanje šolskih in drugih obveznosti, prav pa je tudi, da jih učimo, da obstaja čas za odklop in da je prav in dovoljeno, da ga tudi oni polno izkoristijo.
Prav zato se bom letos posebej potrudila, da bom svojo glavo in telo obdržala v viseči mreži, zibajoča se v objemu sonca in s pogledom na neskončno modrino v mislih tavala neznano kje. S svojim zahtevnim notranjim šefom se bom resno pogovorila in mu zagotovila, da je vse v redu. Da ostajam odgovorna in zanesljiva »jaz«, četudi si privoščim popolni počitniški odklop.
(Objavljeno v reviji Medicina in ljudje, junij 2017)