Pri štiridesetih, na vrhuncu kariere in na videz srečnega družinskega življenja, se mi je življenje porušilo kot hišica iz kart. Kjer so temelji šibki, se tudi sanjska hišica prej ali slej podre. Takrat je čas, da vsako karto posebej obrneš in jo poskušaš razumeti. Mnogo stvari v življenju smo sposobni razumeti sami. Mnogo pa je takih, ki jih ne moremo ali nočemo videti, ker so neprijetne, grde, boleče. Takrat je potreben nekdo, ki ti pri tem pomaga. To ne more biti partner, ker ga pri tem lahko globoko prizadeneš. To ne morejo biti prijatelji, ker jih lahko kritiziraš. To ne morejo biti starši, ki so včasih miselno predaleč. To ne morejo biti otroci –ti ne smejo nositi posledic tvojega razmišljanja in dejanj. Zato sem se odločil za psihoterapijo pri Mojci Brezavšček. Na vsakem srečanju mi nastavi ogledalo, da se vanj globoko pogledam. Pomaga razbiti na videz nepremagljive težave na obvladljive koščke, o katerih lahko razmišljam, jih poskušam razumeti in počasi tudi spreminjati. Obseg tega je tak, da čas med srečanji mine tako zelo hitro, da sem včasih v zaostanku celo z razmišljanjem, kaj šele z dejanji. Čez čas ne bom več ista oseba kot na začetku. Že zdaj, po nekaj srečanjih, nisem. Ne vem, kaj vse bo prineslo življenje v prihodnje. Vem pa, da bo nova »hišica« stala na precej bolj trdnih temeljih, in vem, da se bom nekega jutra iz srca nasmejal življenju.
Aleš, doktor kemije, 42 let