…sta vprašanji, ob katerima danes marsikateri starš nemočno vije roke in zaskrbljeno opazuje svojega otroka. Kljub pregovorno najsrečnejšemu obdobju naših življenj je tudi otroštvo in mladostništvo čas, v katerem lahko otroci razvijejo pretirano zaskrbljenost, strahove in hudo tesnobo. Ti jim vzamejo veselje in spontanost ter ovirajo njihov razvoj.
Če otroku ne pomagamo, da se nauči učinkovito soočati s težavami, obstaja velika verjetnost, da se bo razvil v anksioznega mladostnika in kasneje odraslega. Anksiozne motnje v otroštvu so močan prediktor različnih psihičnih težav v odraslosti, predvsem depresije in zlorabe substanc.
Vendar slika ni tako črna, otrokom lahko učinkovito in uspešno pomagamo, da bodo iz napornega obdobja izšli močnejši in bolje pripravljeni na zahteve življenja. Naučimo se, kako anksioznost deluje in kako ravnati z njenimi predvidljivimi manevri. Najprej tako, da opazimo, da se z našim otrokom nekaj dogaja.
Kako prepoznamo anksioznega otroka? Odvisno od starosti, vendar je v vseh obdobjih značilna zmanjšana želja po zabavi, igri in druženju, prisotni so občutki manjvrednosti, povečani občutki strahu in tesnobe, včasih neracionalni, motnje spanja, zapiranje vase, umik, izogibanje, zanemarjanje aktivnosti, v katerih so prej uživali, strah pred spremembami in novostmi, slabša koncentracija, nezmožnost učenja, strah biti sam, samopoškodovalno vedenje, psihosomatske težave – težave, za katere zdravniški pregled ne pokaže vzrokov itd.
Razlogi za razvoj anksioznosti so kombinacija različnih dejavnikov. Ne glede na razlog pa k razvoju in ohranjanju anksioznosti pomembno prispeva otrokovo pomanjkanje občutka, da lahko obvladuje zunanje grožnje in pomanjkanje občutka, da lahko obvladuje svoje čustvene in telesne odzive. Z drugimi besedami, anksiozen otrok zaznava svet kot zelo nevaren kraj, njegovo telo in čustva pa se na potencialne nevarnosti močno odzovejo.
Anksiozen otrok se prične izogibati. Dejavnostim, družbi, šoli, novostim in spremembam. Na ta način se izogne neprijetnim občutkom strahu, tesnobe in nesposobnosti, ki bi jih ob tem občutil. Izogibanje deluje in mu navidezno pomaga. Ko se otrok odmakne od virov svojih strahov, se počuti bolje. Vendar pa pričnejo otroci in mladostniki s tem, ko se izogibajo stvarem in situacijam, ki jim povzročajo tesnobo, iz življenja izpuščati pomembne stvari. Ne le pozitivne dogodke in uspehe, temveč tudi neprecenljiva lastna izkustva, da se po padcu lahko poberejo, občutke zmagoslavja ob obvladanju nove, prej neznane veščine in mnoga druga področja izkustvenega učenja.
Če želimo otrokom in mladostnikom učinkovito pomagati, je smiselno upoštevati naslednje:
1. Anksioznost je naraven proces, ki včasih služi svojemu namenu. Vsebina skrbi se lahko spreminja, proces pa ostaja isti. Ko se otrok uči na učinkovit način soočati z anksioznostjo, se namesto osredotočanja na vsebino skrbi, posveča razvijanju različnih veščin za obvladovanje anksioznosti, ki ga bodo spremljale in mu pomagale skozi celo življenje.
2. Zaskrbljenim in anksioznim otrokom pomaga občutek gotovosti in obvladovanja situacije. Vendar pa nam življenje pogosto ponuja nasprotne izkušnje. Otroku zato pomagajmo prepoznavati in razvijati njegove notranje potenciale, s tem se bo naučil bolje tolerirati negotovost in neprijetnost. Nujno je, da otrok razvije nove odzive na take situacije in ne, da se jim izogiba.
3. Poskus preprečevanja občutkov anksioznosti, česar si seveda želijo vsi otroci in starši, včasih anksioznost celo ojača. Zatorej naj bo učenje tehnik sproščanja in umirjanja le del celostne strategije soočanja z anksioznostjo. Ta naj namreč pomembno spodbuja otrokovo spremembo v razmišljanju in odzivanju in ne le njegovo naravno težnjo po potlačitvi, izogibanju in umirjanju neprijetnih občutkov.
Otroku bodimo varen pristan, v katerega se lahko zateče, ko je v stiski, hkrati pa ga spodbujajmo in mu pomagajmo, da se bo s situacijami, v katerih doživlja strah in stisko, bolj konstruktivno soočal. Pomembno je, da ob tem spoznava in spreminja svoja (omejujoča) prepričanja, pogled nase in na svet okrog sebe. Včasih je za to dovolj razumevajoče in spodbudno domače okolje, ko pa opazimo, da to ni dovolj, se je dobro obrniti po nasvet in obisk pri strokovnjaku.