Ariana, mlada mamica, z dobro, a zahtevno službo, zdravima otrokoma, razumevajočim partnerjem, brez finančnih težav, je prišla na psihoterapijo po daljšem obdobju depresije in hudega stresa, prestrašena zaradi vsiljivih destruktivnih misli, ki so se ji nenehno motale po glavi in zmedena, ker ni razumela vira svojih težav. Na videz idealno življenje, od kod torej težave?
Arianini simptomi so predstavljali način izražanja njene stiske. Za razumevanje le-te je potrebno pogledati »ozadje« težav. Ariana je odraščala v srečnem, spodbudnem, a zahtevnem okolju, ki je od nje pričakovalo le najboljše. Sporočalo ji je, da je vredna takrat, ko dosega nadpovprečne rezultate. Občutek lastne vrednosti je pričela Ariana povezovati s popolnimi dosežki. Nadpovprečnost v šoli, na fakulteti, v službi je z lahkoto dosegala in se počutila dobro. Problem je nastopil, ko so se njene življenjske vloge pomnožile in ko ob materinstvu, gospodinjstvu, partnerstvu ter karieri ni več uspela dosegati svojih zahtevnih predstav o tem, kakšna mora biti kot mama, partnerka in poslovna ženska. Neskladje med realno situacijo in nerealnimi pričakovanji, ki jih je Ariana gojila do sebe, jo je vodilo v stisko, ki se je izrazila v simptomih depresije, stresa in destruktivnih mislih. Za rešitev svojih težav je morala Ariana prevetriti svoje predstave o sebi, spremeniti temeljno prepričanje o lastni vrednosti ter posledično težnjo po popolnosti. Psihoterapija je Ariani pomagala do ustreznih sprememb, da danes dobro zadovoljuje svoje psihološke potrebe in živi zadovoljno življenje. Simptomi, ki so jo mučili, so izzveneli.
Srečno otroštvo – srečna odraslost?
Raziskave kažejo, da odrasli, ki so imeli izjemno stresno otroštvo, v povprečju uživajo krajše življenje ter imajo večje možnosti za razvoj depresije, tesnobe in stresa. Vendar pa je zmoten vtis, da zgolj travmatično otroštvo vodi k nastanku psihičnih težav. Tudi povsem običajno, celo srečno otroštvo nas lahko slabo opremi za soočanje z izzivi odraslosti. Psihoterapevtska ordinacija ponuja obilo takih primerov.
Mnogi ljudje, kot Ariana, pričakujejo od sebe izpolnitev popolnih ali zelo visokih meril, ki so jih razvili v otroštvu. Če tega iz kakršnegakoli razloga ne dosežejo, pogosto razvijejo tesnobne občutke.
Za psihično stabilnost in odpornost v odrasli dobi so pomembni ustrezna samopodoba, samozaupanje ter občutek lastne vrednosti, ki se začnejo razvijati v otroštvu. Otrok sprva nima predstave o lastni vrednosti, o njej se uči na temelju tega, kako se do njega obnašajo starši. Ti so lahko premalo ali preveč zahtevni, dandanes velikokrat prezaščitniški. Ko otroku v skrbi zanj prepovedujejo različne dejavnosti, mu v resnici sporočajo, da ni dovolj sposoben in da je svet zelo nevaren kraj. Ko odrastejo, taki otroci o sebi menijo, da niso dovolj sposobni ter v soočanju že z običajnimi življenjskimi zahtevami postajajo kronično tesnobni. Proces odraščanja je sestavljen iz nabiranja sposobnosti, tako telesnih kot duhovnih in socialnih. Zato otrok zelo potrebuje izkušnjo, da mu je uspelo premagati oviro, saj tako raste in se razvija. S prezaščitniško vzgojo otroku onemogočamo spoprijemanje z izzivi, ki bi jih v resnici lahko premagal ter s tem razvijal ustrezno samopodobo, ki bi ga varovala pred tesnobo in stresom v odraslosti. Tudi soočanje z neprijetnimi izkušnjami in neprijetnimi občutki, ki jih otroku radi prihranimo, otroka v resnici utrjuje in pripravlja na odraslost.
‘Srečno’ otroštvo, ki postavlja otroka na piedestal ter mu s tem posredno sporoča, da so njegove potrebe in želje pomembenjše od želja in potreb drugih, ga utrjuje v individualizmu in s tem prikrajšuje za pomembno varovalo pred tesnobo in stresom – povezovanjem z drugimi.
Tudi prevelika pričakovanja, povezana s tem, da smo vajeni hitrega učinka, so pomemben dejavnik stresa v odraslosti. ‘Srečno’ otroštvo, v katerem se otroku ni potrebno potruditi za dosego nagrade, izpolnitev želja in ni vajen počakati na zadovoljitev potrebe vodi v stresno soočanje z realnostjo v odrasli dobi, ko pravila ‘srečnega’ otroštva žal ne veljajo več.