Kaj pa starši?
Koliko njih se ob misli na šolo razveseli ter z radostjo in zaupanjem pospremi otroka k usvajanju novih znanj in veščin, k preizkušanju na poligonu uspehov in padcev, ki prinašajo izkušnje, nujne spremljevalce na poti odraščanja. In koliko njih zajame tesnoba ob soočanju z odgovornostmi in zahtevami novega šolskega leta, ko se namesto v veselje in zaupanje ujamejo v skrb, ali bo njihov otrok zmogel pritiske, zahteve in izzive šole? Ali bo zmogel prenašati breme šolskega dela, uresničenje visokih pričakovanj, soočanje z odgovornostmi, tekmovalnostjo ter včasih konfliktnimi socialnimi stiki, iz katerih lahko izide tudi kot poraženec? Bom zmogel zdržati jaz kot starš? Izkušnje kažejo, da je več slednjih.
Kako stopiti v novo šolsko leto, da bo namesto tesnobe in stisk pred nami leto ustvarjalnega učenja in da bo ob koncu šolskega leta več zadovoljnih in samozavestnih otrok ter manj izmučenih staršev?
Mit srečnega otroštva
Te dni so mediji polni koristnih nasvetov. O tem, kako svojega šolarja pospremiti v novo šolsko leto, da bo le-to uspešno, cilji doseženi in vsi zadovoljni. Strokovni napotki poskrbijo za samozavestne starše, zadovoljne otroke, dvig zaupanja v šolske delavce ter uspešno preobrazbo šolarja v nekoč zadovoljnega in uspešnega odraslega.
Pa je res tako? Zakaj imajo sicer dobri nasveti tako kratek domet in zgolj bežen učinek na vsakodnevno realnost šolarjev in njihovih staršev?
Ključ je v naših prepričanjih. Eno od tako varljivih je, da moramo starši svojemu otroku zagotoviti srečno in brezskrbno otroštvo. Strahovi v nasprotnem primeru ustvarjajo podobe prikrajšanega, žalostnega in travmatiziranega otroka in najhujšo, podobo sebe, slabe mame, slabega očeta. Vsak, ki ima svojega otroka rad, bo naredil vse, da temu ne bo tako. Le da ni nujno, da je naša predstava o tem, kaj je v resnici potrebno za srečno otroštvo in dobro starševstvo, prava. Čeprav že ptički čivkajo o zmotnosti zgoraj navedenega prepričanja in se tudi sami pogumno strinjamo, da je dovolj, da imamo otroka radi in da ga smelo prepuščamo njegovim izkušnjam, klonemo, ko je otroku hudo. To je normalen vzgib vsakega normalnega starša. Nekje v nas se kričeče oglasi prepričanje, da moram svojega otroka zaščititi pred neprijetnimi izkušnjami in ga ubraniti doživljanja neprijetnih čustev.
Sledi pretirana skrb za otroka, premočna kontrola, prevzemanje odgovornosti in dolžnosti, ki bi jim bil otrok zlahka kos, vtikanje v otrokove vrstniške odnose in v učiteljevo avtoriteto. Skratka, pometemo z vsem, kar bi lahko zmotilo otrokovo srečno in brezskrbno otroštvo.
(Ne)zadovoljni otrok
Kaj dobimo? V najslabšem primeru razvajenega, nase osredotočenega in nikoli prav zadovoljnega otroka, ki ne zmore prevzemati odgovornosti, se potruditi za dosego cilja, odložiti zadovoljstva in počakati na nagrado. Otroka, ki se po padcu ne zna pobrati, ni sposoben prenašati frustracij, vztrajati ob naporih in se zdravo boriti za svoje mesto v okolju. Zakaj? Ker mu tega nikoli ni bilo treba.
Pomislimo za hip, kako učinkovito smo s takim načinom skrbi v resnici opremili svojega otroka za soočanje z odraslim svetom. Verjetno ne najbolje. Kajti, ko naš vpliv starša na oblikovanje otrokovega sveta z njegovim odraščanjem neizbežno slabi, se naš otrok, mlad odrasel, v soočanju s preizkušnjami odraslega sveta znajde ranljiv in slabo opremljen. Kot starši smo bili morda učinkoviti v urejanju odnosov z otrokovimi vrstniki, šolskim okoljem ter v soočanju z otrokovimi željami po igračah in pozornosti, težko pa bomo nekaj let kasneje mi namesto njega poskrbeli, da bo osvojil izbrano dekle ali fanta, se uveljavil med prijatelji, vztrajal za dosego njemu pomembnih stvari, dosegel študijske in karierne cilje ter ustvaril zdrav odnos z življenskim partnerjem ali partnerko.
Otroka smo namreč s pretirano zaščitniškim vedenjem oropali možnosti za učenje veščin in razvoj lastnosti, ki jih bo potreboval v življenju. Prikrajšali smo ga za soočanje z neuspehi, krivicami in konflikti, ob katerih trenira socialne veščine, pobiranje ob padcih, zdravega postavljanja zase in razvijanja debele kože. Oropali smo ga za izkušnjo doživljanja zmag ob uspehih, ki so toliko slajši, kolikor težje so dosegljivi, prikrajšali smo ga za samozavest, zaupanje vase in pozitivno samopodobo, ki se razvijajo ob doseganju ciljev, premagovanju naporov in soočanju s porazi. Vse to otrok potrebuje, da se bo učinkovito znašel v svojem okolju tudi takrat, ko zaščitniški ovoj starševske skrbi ne bo več deloval in se takrat ob morebitnih neuspehih ne bo zatekel v naročje hitrih zadovoljitev, ki jih ponujajo alkohol, droge in virtualni svet.
Dober starš torej ni tisti starš, ki otroku zagotovi srečno in brezskrbno otroštvo. Dober starš je tisti starš, ki otroku ne odstranjuje ovir, temveč ga nauči plezati čeznje, ki ima otroka rad, mu zaupa in mu ob ljubeči podpori pomaga, da se uči samostojnega soočanja z izzivi in frustracijami življenja. Tak starš otroku dopušča, da prevzema odgovornost za svoja dejanja ter za posledice teh dejanj, da dela napake in da se iz njih uči, da doživlja neprijetnosti kot so krivica, konflikt, odlaganje zadovoljstva in neuspeh ter se uči učinkovitega soočanja z njimi. Da se uči, da poraz ni katastrofa, temveč signal za spremembo delovanja. Da mu pusti, da se potrudi za dosego ciljev in mu ne lajša poti, saj bo tako zmaga slajša in samozavest večja.
Čigava je šola?
Zato, starši, dopustite, da bo šola otrokova odgovornost in ne starševski projekt. Dovolite otroku, da se uči iz svojih izkušenj in da prevzema odgovornost za posledice svojih izbir. Čeprav so te včasih boleče.
Začnemo lahko že z v tem času aktualnem izboru izvenšolskih dejavnosti. Prisluhnimo otroku in njegovim željam ter upoštevajoč le-te skupaj izberimo dejavnosti, ki so finančno in logistično dostopne. Z otrokom sklenimo dogovor, da pri dejavnosti, za katero se je odločil, vztraja vsaj do konca šolskega leta. S tem se otrok uči stanovitnosti v odločitvah in vztrajanja tudi takrat, ko postane težko. Neprecenljiva izkušnja za življenje, ko se bo soočal s težavnimi obdobji v službi ali partnerskih odnosih. Naučil se bo, da obstajajo veliko bolj učinkoviti načini za reševanje težav, kot je umik.
Tudi otrok, ki so učno slabši, ne prikrajšajmo za izvenšolske dejavnosti. Kljub temu, da jim te dejavnosti morda vzamejo čas, ki bi ga lahko namenili učenju, še posebej ti otroci potrebujejo aktivnosti, v katerih imajo možnost doživljanja uspeha in potrditev, ki so nujni za razvijanje pozitivne samopodobe in samozavesti.
Otrokova odgovornost
Šolske obveznosti in izvenšolske dejavnosti so otrokova odgovornost. Otrok naj bo odgovoren za pripravo opreme, vadenje inštrumenta, časovno razporeditev šolskih in ostalih obveznosti. Mlajšim otrokom seveda pomagamo učenja samostojnosti pri tem. Otrok naj prevzame odgovornost za posledice, če ni našel časa za domačo nalogo ali učenje pesmice, če oprema ni pripravljena, če ni dovolj vadil. Sooči naj se s posledicami svojih izbir. Morda bo naslednjič vadil v umazanem dresu ali ga celo ne bo imel in bo zato trening nesrečen presedel na klopi, morda bo deležen graje učitelja, ker ni vadil ali bo dobil slabo oceno zaradi nenapisane naloge. Iz takih izkušenj se otrok uči. Ne kradite jim teh priložnosti s tem, da prevzemate odgovornost zanje, pa čeprav sami ob pogledu na v tistem trenutku nesrečnega otroka trpite bolj kot on. V takih trenutkih debelo požrite in poglejte v prihodnost. Kaj želite, da vaš otrok ponotranji? Kaj naj odnese v odraslost? Zaupanje vase in zdravo odgovornost ali zanašanje na čarobno silo starševske skrbi, ki pa bo žal že čez nekaj let povsem brez moči.
Ne natrpajmo otrokovega urnika s preveč dejavnostmi. Pustimo jim čas brez vodenih aktivnosti. Takrat se otrok uči spontanosti, razvija ustvarjalnost, samoiniciativnost in samoorganiziranost. Otrok se v tem času uči povezovanja s sabo, to je čas za umirjanje in za razmislek. Lahko da se otrok takrat pritožuje nad dolgočasjem. Povejmo mu, da ni s tem nič narobe in da mu zaupamo, da bo že našel način, da se bo zaposlil. Ne iščimo rešitev namesto njega. Ne urejajmo otrokovih konfliktov z vrstniki. Ti so normalen del odraščanja in odnosov. Otroka poslušajmo, mu svetujmo in se potem umaknimo, da se sam nauči spopadati s takimi situacijami.
Otroštvo je poligon za življenje. Tudi glede vrstniških odnosov, odnosa do avtoritet in odgovornosti, spopadanja z ovirami, soočanja z neuspehom in s stresom. Izkušenjsko učenje otroka utrdi. V starših je primarna želja, da zaščitijo otroka, a dobro je pri tem vključiti zdravo pamet. Ne ponujajmo otroku bergle tam, kjer je ne potrebuje. Povejmo mu, da bomo takrat, ko bo potrebno, šli zanj na konec sveta, do takrat pa mu zaupamo, da po svoji poti, ob starših, ki ga imajo radi, zmore hoditi sam.