Z Mojco Brezavšček, psihoterapevtko, magistro psiholoških znanosti in terapevtko medicinske hipnoze, smo se med drugim pogovarjali o pripravi otrok na začetek šolskega dela, o sodelovanju trikotnika šola-starši-otroci, o strahu otrok pred šolskim stresom in kako ta vpliva na otrokovo psihosomatsko stanje.
Mojca Brezavšček je psihoterapevtka, univerzitetna diplomirana psihologinja, magistrica psiholoških znanosti, terapevtka medicinske hipnoze ter Certificirana Europsy psihologinja za področji zdravstveno klinične psihologije in psihologije dela. Opravila je študij Realitetne terapije na Inštitutu za realitetno terapijo dr. Williama Glasserja, Transakcijske analize pri dr. Zoranu Milivojeviću ter Medicinske hipnoze in hipnoterapije pri prof.dr. Marjanu Pajntarju. Deluje v lastni psihoterapevtski praksi Brezavšček psihologija, njeno bogato bero strokovnih izkušenj pa dopolnjuje več tisoč terapevtskih ur dela z ljudmi pri Slovenskemu Inštitutu za psihoterapijo, Centru za osebnostno rast in psihoterapijo (CORP), ŠENT-u, v okviru psihosocialne pomoči pri Zvezi prijateljev Mladine. Pri svojem delu se vse pogosteje srečuje z otroci in mladostniki z različnimi težavami in simptomatiko.
Začelo se je novo šolsko leto in otroci se na vstop v šolo odzivajo zelo različno, vsi pa rabijo nekaj časa, da se navadijo na nov način dela in nov red, precej drugačna od vrtčevskega. Učitelji in učiteljice si prizadevajo za prijetnejši prehod, zato ne začnejo takoj pravega šolskega dela. Kako pa lahko starši pripravijo otroka na nove psihične in fizične obremenitve?
Priprava na šolo seveda ni stvar zadnjih tednov pred prvim septembrom in je veliko več kot izbira prave torbice in zavijanje zvezkov. Otroka pripravljamo na šolo že prej, s tem, ko mu kažemo, da je vreden, pomemben, da si lahko zaupa, a ga hkrati ne obravnavamo, kot da je center sveta. Ko ga učimo, da zmore počakati na nagrado in izpolnitev svojih želja, da zmore vztrajati pri njemu morda neprijetnih in nezanimivih aktivnostih, da se usklajuje z drugimi otroki….. S tem otroka najbolje opremimo za dobro počutje in uspešno delo v šoli. Seveda so pomembna tudi sporočila, ki mu jih dajemo. Če mu šolo predstavljamo kot nekaj težkega in »zdaj boš pa že videl«, bosta otrokov strah in odpor do šole večja.
Starši morajo biti otroku zgled, tudi glede discipline in doslednosti, otroku morajo znati postaviti meje, kar ne uspe vsem. Se bojijo, da jih otroci ne bodo imeli radi, če jim bodo postavljali meje?
Otroci potrebujejo ljubezen in omejitve. Z ljubečim odnosom otroku kažemo, da je vreden, da nam je pomemben in da lahko v varnem okolju raziskuje svet in sebe. S postavljanjem mej pa vnašamo v otrokovo življenje strukturo in red. Otroci se varno počutijo v predvidljivem okolju, kar dosežemo s postavljanjem meja in pravil. Postavljanje mej ne pomeni otroka ne imeti rad. Zmotno je prepričanje, da je ljubeč odnos tisti, ki dovoljuje vse. Nasprotno, tak starševski odnos je za razvoj otroka celo zelo škodljiv. Biti dober starš ne pometi pometati poti pred otrokom, da bo brez kucljev in ovir. Biti dober starš pomeni ljubeče stati otroku ob strani in ga učiti konstruktivnega soočanja in preskakovanja ovir, ko naleti nanje. S tem bomo otroka veliko bolje opremili za zdravo, uspešno in zadovoljno odraslost, kot bi ga, če mu skušamo za vsako ceno zagotoviti srečno otroštvo brez neprijetnih občutkov. Pomanjkanje mej, ki se izraža tako, da je vse dovoljeno, lahko v otroku poraja tudi vprašanje »Ali je staršem mar zame?« Otroci, predvsem najstniki, lahko zato segajo vse dlje, da bi končno dosegli mejo, ob kateri se bo starš zbudil in s postavljanjem meje pokazal, da mu je mar zanj. Nemalokrat tako iskanje mej vodi do drog in drugih škodljivih vedenj.
Tudi starši ne razumejo vedno svojih otrok in ne vedo, kako se počutijo in kaj čutijo. Pogosto svojih strahov nočejo izraziti z besedami.
Ne da nočejo, otroci svojih strahov pogosto ne znajo izraziti. Predvsem mlajši strah doživljajo zelo fizično in se pritožujejo nad tem, da jih boli trebušček, glava ali da jim je slabo. Teh telesnih občutkov ne znajo povezati s tem, da jih je strah, na primer novega okolja, novih sošolcev ali šolskih zahtev. Starši morajo biti na to pozorni in prepoznati možno povezavo med pritoževanjem otroka nad neugodjem v telesu in strahom ali anksioznostjo. Otrok lahko doživlja strah in neprijetne občutke iz različnih razlogov. Napako delamo, če kar na pamet predpostavljamo, kaj je tisto, kar otroka muči.
Kako prepoznamo prikrito otrokovo stisko ob vstopu v šolo?
V določeni situaciji, na primer ob vstopu otroka v šolo, lahko z večjo verjetnostjo predvidimo vsebino otrokove skrbi, a je kljub temu priporočljivo, da se z otrokom pogovorimo in poskušamo ugotoviti, kaj je v resnici »njegov« strah. Velikokrat bomo presenečeni nad otrokovimi odgovori in začudeni nad tem, kaj se plete v njegovi glavi. V pogovoru, predvsem pri mlajših otrocih, bomo morali biti iznajdljivi, da se dokopljemo do pravih razlogov. Pomagati mu moramo, lahko skozi igro, lahko s tem, ko mu ponudimo kakšen svoj, pa čeprav izmišljen primer.
Česa v šoli pa jih je tako strah?
Mlajše otroke lahko vznemirja ločitev od staršev, lahko občutijo visoka pričakovanja in se bojijo, da jih ne bodo zmogli izpolniti, lahko jih je strah novosti in sprememb. Strahovi starejših otrok so običajno drugačni, večji je vpliv vrstnikov in s tem pomembnost tega, da se čutijo v svojem socialnem okolju sprejeti. Predvsem najstniki na tem področju nemalokrat doživljajo hude stiske.
Je v takšnih primerih najbolje poiskati pomoč psihoterapevta ali psihologa?
Če težave ne minejo oziroma imamo občutek, da se še poglabljajo in se otrok vrti v svoji stiski je vsekakor smiselno poiskati pomoč strokovnjaka. Včasih so strahovi povsem nelogični in jih težko razumemo. Spomnim se primera dvanajstletnika, ki je doživljal panični strah, da je neumen in da ne bo zmogel šolskih obveznosti, čeprav je bil odličen in v svojem razredu daleč najboljši. Ali pa sedemletnika, ki mu je šlo pri matematiki odlično, sam zase pa je menil, da je neuspešen. V pogovoru se je pokazalo, da se je včasih pri računanju zmotil. Pojasnilu, da smo vsi zmotljivi, tudi učitelji in najboljši matematiki, najprej ni verjel, saj se »učitelj nikoli ne zmoti«, počasi pa je spremenil svoje prepričanje in se začel bolj realno zavedati svojih sposobnosti.
Mnogi zaradi težav v šoli pogosteje »zbolijo« in se vse težje vračajo v šolske klopi.
Tako pri odraslih kot pri otrocih se lahko anksioznost kaže skozi pogosta obolevanja. Bolezen je legitimen razlog, da izostanemo iz šole, kar lahko otrok nezavedno izkorišča. V takem primeru otroka spodbujamo in ga učimo, kako se s svojimi stiskami in strahovi sooča bolj konstruktivno, kot je umik, ki ga omogoča bolezen. Z izogibanjem si odreka možnost pridobivanja pozitivnih izkušenj in ohranja negativna prepričanja, ki jih ne preverja v praksi, zato ostanejo nedotaknjena. Bodimo razumevajoči, vztrajni in potrpežljivi, ko otroku pomagamo pri učenju bolj učinkovitih vedenj in pridobivanju pozitivnih izkušenj, saj se le tako lahko nauči, da njegove negativne misli in skrbi ne držijo.
Zakaj pa je starše strah šole?
Veliko je razlogov, lahko tudi njihova lastna šolska izkušnja, pogosto pa prevelika skrb za otroka in strah, kako se bo v šoli znašel. Če sprejmemo, da je soočanje z neprijetnostmi, neuspehom, včasih tudi krivicami in s tem povezanimi neprijetnimi občutki nujni in normalni del odraščanja, skozi katerega se otrok uči in pridobiva izkušnje, ki mu bodo pomagale v odraslosti, se s temi strahovi lažje soočimo. Ne gre za to, kako otroka zavarovati pred neprijetnimi izkušnjami in občutki, temveč za to, kako mu pomagati, da se bo takrat, ko nastopijo, z njimi konstruktivno soočil in se na ta način okrepil.
Kako naj starši vzpostavijo dobro komunikacijo z učitelji?
Osnova mora biti medsebojno spoštovanje in zaupanje. V času šolanja otroka se bo velikokrat zgodilo, da se z oceno ali z ravnanjem učitelja ne bomo strinjali. A izhajajmo iz zaupanja, da ima učitelj razloge za svoje ravnanje v določeni situaciji, ki jih mi ne poznamo in jih lahko preverimo na govorilnih urah in roditeljskih sestankih. Ne tecimo v šolo vsakokrat, ko se z njegovim ravnanjem ne strinjamo. Če rušimo učiteljevo avtoriteto, s tem najbolj škodimo prav otroku.
Program slovenskih šol v marsičem temelji na domačem delu otrok. Kako pomembna je vloga staršev pri napredku otroka v šoli?
Pomembno je, da se starši zavedajo, da je šola otrokova in ne njihova odgovornost, ravno tako šolske obveznosti. Starši otroku pomagajo pri učenju samostojnosti in prevzemanja odgovornosti. Predvsem na začetku je prav, da ga pozorneje spremljajo in mu pomagajo najti načine, kako se bo na primer spomnil, kdaj je potrebno v šolo prinesti športno opremo ali izpolniti druge obveznosti. Najslabše pa je, če starši otroka razvadijo, da razmišljajo namesto njega in ga stalno opominjajo in preverjajo, če je izpolnil svoje obveznosti. Otrok se hitro navadi, da mu ni treba razmišljati, če to namesto njega počne nekdo drug. Zato ga moramo naučiti, da je za izpolnjevanje svojih obveznosti odgovoren sam. Včasih to pomeni tudi soočanje z neprijetnimi posledicami, kot je na primer, da zaradi pozabljene športne opreme nesrečen presedi priljubljen trening ali da je grajan, ker se ni naučil pesmice. Kljub svoji neprijetnosti so to dragocene izkušnje, iz katerih se otrok uči. Čeprav se težko zadržimo, da ne vskočimo in otroka obvarujemo neprijetnih posledic, ga ne prikrajšajmo za te izkušnje. Le tako se bo naučil prevzemanja odgovornosti za posledice svojih izbir, kar je neprecenljiva popotnica v odraslost.
Novinarka: Kaja Cencelj Komar
Objavljeno v reviji Medicina in ljudje, September 2017